Messa di ringraziamento a Maribor perche e stato salvato instituto AMS presieduta da mons Alojzij Cvikl 1.jpg

Msgr. Alojzij Cvikl daroval zaključno sveto mašo v zahvalo za rešenje Zavoda AMS

»Dragi sobrat v škofovski službi dr. Franc Šuštar, spoštovani rektor vikariata AMS in direktor Skaline d.o.o. dr. Ivan Štuhec, direktor Skaline d.o.o. Matjaž Podlesek, direktor Zavoda AMS dr. Andrej Flogie, ravnatelj Škofijske gimnazija AMS dr. Samo Repolusk, ravnateljica Hiše otrok – vrtca montessori in Osnovne šole montessori Stanka Čremožnik Parpaillon, ravnateljica Dijaškega doma AMS dr. Lidija Hamler, ravnatelj Glasbene in baletne šole Aleš Marčič in vodja medgeneracijske akademije dr. Magdalena Šverc.« S temi pozdravi je mariborski nadškof metropolit msgr. Alojzij Cvikl začel homilijo v sredo, 22. maja, zvečer, v mariborski stolnici med zaključno zahvalno sveto mašo za rešenje Zavoda AMS.
Prisluhni uvodu dr. Ivana Štuheca

 

Prisluhni pridigi msgr. Alojzija Cvikla

Pridiga msgr. Alojzija Cvikla

Zbrali smo se ob oltarju ob bližajočem se zaključku letošnjega šolskega leta, letos še v posebni hvaležnosti, da nam je uspelo najti pot rešitve za prihodnost Zavoda AMS. Obenem je ta sv. mašna daritev tudi naša zaupna prošnja, da bi se načrtovana pot reševanja tudi srečno zaključila. Zelo smo hvaležni vsem dobrotnikom, ki so nam že pomagali na poti reševanja. Pred nami je še nekaj pomembnih korakov, za katere upamo, da bomo lahko tudi te prehodili po sreči, z Božjo pomočjo in z našim prizadevanjem. Pa tudi še kar nekaj sredstev moramo zbrati, zato je tudi naša prošnja, da nam Gospod še  naprej pošilja na pot dobrotnike, da bi lahko skupaj dočakali dan, ko bo Zavod AMS končno rešen in se bo lahko v polnosti posvetil svojemu osnovnemu, se pravi vzgojno-izobraževalnemu poslanstvu.

Božja beseda, ki ste jo izbrali za današnjo sv. mašo govori o stiski, ki lahko zadene človeka. Job je bil primer takšne preizkušnje. Ob vseh težavah, ki so ga zadele, ko so  ga tudi najbližji in prijatelji zapustili, je bila njegova vera na veliki preizkušnji. Toda Job je vztrajno iskal rešitev v Bogu, dokler se nazadnje z njim ne sreča in se v njem umiri. Job spozna, da je pred Bogom majhen, da božjih del in načrtov ne more do konca doumeti in da živi od božje milosti. Človek se z Bogom ne more pravdati, saj zgolj s človeško modrostjo ni mogoče odgovoriti niti na eno med tisočimi vprašanji, ki se človeku zastavljajo glede našega bivanje in smisla človekovega življenja.

Joba je trpljenje krotovičilo in mu zadelo mnogo duševnih in telesnih bolečin, a strlo ga ni. Težki izzivi so bili zanj povod, da je ob trpljenju veliko razmišljal, česar gotovo ne bi storil, če bi mu življenje teklo gladko. Na koncu je Job prišel do spoznanja, da je Bog večji od tega kar lahko človek spozna, zato človek stori prav, če od njega sprejme dobro in hudo.

O stiski govori tudi današnje drugo berilo iz Apd, 14. pogl., ko sta Pavel in Barnaba v Listri v nekaj dneh doživela cvetno nedeljo in veliki petek. Cvetna nedelja je bila, ko so ju meščani želeli proglasiti za boga in so ju po poganski šegi želeli počastiti z daritvenim obredom. Veliki petek pa je prišel samo nekaj dni za tem, ko je razjarjena skupina Judov, zbrana iz sosednjih mest, Pavla kamnala in so ga, misleč, da je mrtev, vlekli iz mesta. Ko je ta razjarjena množica odšla, so Pavla obstopili učenci, on pa je vstal, kot, da se mu ni nič zgodilo. Tako je Pavel dobil močno potrditev svojega učenja, da je treba v božje kraljestvo iti skozi mnoge stiske, pa tudi to, da Pavla spremlja tisti, ki ga je poklical in poslal oznanjat evangelij.

Tako Joba, kot apostola Pavla, preizkušnje niso strle. Obrano, na eni strani so preizkušnje prečistile njun odnos z Bogom, na drugi strani pa sta oba pridobila izkustvo, da Bog človeka sredi preizkušenj in trpljenja ne pušča samega. Toda, če manjka resničen, živ odnos z Bogom, če človek izgubi vero, potem vse ostane samo na človeški ravni. Zgolj na tej, na človeški ravni, pa se človek lahko zlomi, obupa in izgubi upanje.

V evangeliju smo slišali, da življenje raste iz življenja. Rastemo iz tega, kar smo prejeli v družini, v domačem okolju, kar smo prejeli v šoli, pri verouku…

So stvari, ki so nam v veselje in jih radi sprejemamo in vključujemo v našo osebno rast. Srečujemo pa tudi stvari, ki nas motijo ali celo bremenijo. Mnogi se zaradi teh stvari čutijo ranjene. Tukaj še posebej mislim na naše medsebojne odnose, ki jih lahko hromi nezaupanje, zavist, tekmovalnost, delitve in podobno.

Naše vedenje je zaznamovano s konkretnim življenjskim okoljem v katerem živimo, oziroma v katerega smo poslani.

Mi kristjani pa lahko rečemo,da smo vpeti v posebno okolje, ki ga imenujemo »božje okolje«.

S svetim krstom smo vstopili v to okolje in se vcepili v skupnost z Jezusom in v njem odraščamo.

Podobno, kot trta prejema življenjski sok iz stebla, na katerem raste, mi to prejemamo življenje po darovih Sv. Duha.

Ob svojem času pa naj bi prinašali sadove, ti pa so: ljubezen,veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, somoobvladovanje, kot beremo v pismu Galačanom, 5,22.23.

Čas vključevanja v Življenje pa ne teče samodejno. Če pogledamo vsak sebe, lahko iz lastne izkušnje vidimo, da to rast zaznamujejo tudi preizkušnje, krize, pa tudi močni in lepi trenutki.

Težava nastopi takrat, ko si ne prizadevamo za osebno rast, ko se sprijaznimo, da smo del množice in se ji prepustimo voditi. Delamo to, kar delajo drugi, osebno pa ne razmišljamo ali je nekaj za nas dobro, ali slabo. Ali nam to pomaga k rasti, ali pa postopoma odmiramo.

Živeti iz Kristusa, ostati v Kristusu, najti v njem življenjsko okolje, pomeni nekaj velikega, ne zgolj začasnega, površnega.

Ostati v Jezusu zahteva mojo osebno odločitev, zahteva zvestobo, vztrajnost, toda to pomeni zorenje in rast. To mi tudi daje moč, da se lahko soočim s preizkušnjami in v njih ne izgubim upanja.

Jezus nas danes vabi: »Ostanite v meni in jaz v vas«.

Drage dijakinje in dijaki, te Jezusove besede ne zvenijo svarilno, so polne ljubezni in pozornosti. Pustite, da se vas te besede dotaknejo. Mi lahko rastemo le takrat, ko vstopamo v odnos, ko gremo iz sebe, da bi zaživeli občestvo z Bogom, z drugimi, z vsemi živimi bitji in z naravo.

Ta sveta maša je zahvala za vse, kar vam je bilo v tem šolskem letu podarjeno. Tudi to, da ste lahko bili v življenjskem okolju, kjer ste dan za dnem prejemali spodbude za osebno rast, tako človeško, kot duhovno.

Drage profesorice in profesorji, drage vzgojiteljice in vzgojitelji, danes mlade nagovarjajo življenjske izkušnje: življenje, ki edino lahko prebuja življenje. Hvala vam za vse trenutke, ko vam je uspelo v mladih prebujati življenje in ga utrjevati, ko vam je uspelo, da so rastli v samostojne in zrele osebnosti. Hvala vam, ko se niste ustrašili mladim pokazati tudi svoj temelj, to je vero, na kateri je zgrajeno vaše življenje, ki daje življenje in moč, kajti samo z osebnim pričevanjem razkrinkamo vabljivi lesk lažnega zadovoljstva in lažnih vrednot.

Dragi odgovorni za Zavod AMS in za posamezne enote: hvala vam za vaše služenje in razdajanje. Vem, da zadnja leta ni bilo lahko delati, saj je bila prihodnost Zavoda AMS negotova. Hvala Bogu, da je danes malo več luči in so položeni temelji, da lahko imamo več upanja pri našem gledanju v prihodnost.

Naš jutri želim izročiti v varstvo in priprošnjo vašega zavetnika, bl. A. M. Slomška. On je bil človek vere in popolnega zaupanja v Boga, naj tudi vam pomaga, da boste z novim žarom in poglobljeno vero odšli v naš skupni jutri. Prehojena pot naj nam da moč za še bolj zavzeto izpolnjevanje pomembnega izobraževalnega in vzgojnega poslanstva, ki ga ima Zavod Antona Martina Slomška. Amen.

Četrtek, 23. maj 2019, 12:29