CERKEV

V Celju praznovanje 100-letnice ustanovitve slovenske province HKL

V župnijski cerkvi sv. Jožefa v Celju je v soboto, 27. aprila, najprej dopoldne potekala molitvena ura ob 100-letnici ustanovitve slovenske province Hčera krščanske ljubezni (HKL) – usmiljenk, zatem pa v kardinalovi dvorani sv. Jožefa akademija. Popoldne pa je kardinal Franc Rode župnijski cerkvi sv. Jožefa daroval sveto mašo, med katero je somaševalo veliko škofov in duhovnikov.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Molitvena ura

Prisluhni molitveni uri ob 100-letnici ustanovitve slovenske province HKL

Akademija

Prisluhni akademiji ob 100-letnici ustanovitve slovenske province HKL
Prisluhni himni ob 100-letnici province HKL
(Odpev) Prijatelji, zapojmo Bogu pesem radostno,
saj sto že let province sester mi obhajamo.

Celo stoletje je minilo že, kar sestre so v Slovenijo prišle,
ubogim skrbno se razdajale, blaginjo narodu prinašale.
Otroci, mladi, stari, bolni vsi, sirote, kaznjenci in reveži,
pri njih so vedno ljubljeni bili, sprejeti varni, spoštovani vsi.

(Odpev) Prijatelji, zapojmo Bogu pesem radostno,
saj sto že let province sester mi obhajamo.

Nemirna vojna leta so prišla, so sestre kruto nam iztrgala,
drugje zdaj našle zatočišče so, vzcvetele nove postojanke so.

(Odpev) Prijatelji, zapojmo Bogu pesem radostno,
saj sto že let province sester mi obhajamo.

V tujini duh njih znova oživi, na novo vse se razcveti,
karizma širi se na narode, mladina nosi novo upanje.
Od tod pokrajina se nam rodi, albanske sestre skupaj naseli,
a upanje v srcih še živi, da naše vrste znova obudi.

(Odpev) Prijatelji, zapojmo Bogu pesem radostno,
saj sto že let province sester mi obhajamo.

Prisluhni s. Francki Saje HKL med akademijo ob 100-letnici ustanovitve slovenske province HKL
Še enkrat prav lep pozdrav in prisrčna dobrodošlica!
Zbrali smo se v veselju tega velikonočnega časa, da se iz srca zahvalimo za sto let obstoja naše province naprej Bogu in Mariji, potem pa prav vsem, ki so pripomogli, da je provinca nastala in obstala. Bilo bi predolgo, če bi vse naše dobrotnike našteva. Pa saj to ni potrebno, saj so zapisani v zlati knjigi pri Bogu. 5. april 1919 se je v zgodovini usmiljenk na naših tleh zapisal kot pomemben mejnik. Kar 76 let pred tem, pa so pri nas po svojih najboljših močeh že delale za tiste, ki so bili najbolj potrebni pomoči, ta dan pa so dobile svojo provinco. Kako jo je Gospod vsa ta leta vodil, bomo danes še slišali in videli.

Sama pa bi rada z vami podelila občutja globoke hvaležnosti so naše Brezmadežne Matere. Ko smo se s sestrami pogovarjale, kako naj preživimo to jubilejno leto, smo si bile edine, da predvsem v zahvaljevanju za njeno čudovito varstvo in za velik dar njene svetinje. In ker bi rade to zaupanje še poživile, smo se razveselile knjige Marijin dar, ki smo jo iz tiska po zaslugi Mohorjeve družbe dobili prav te dni. V njej so resnična pričevanja o Marijinem posredovanju po čudodelni svetinji daleč nazaj pa vse do danes. Iz srca želimo, da bi ta skromna knjiga še mnogim povečala zaupanje v Marijino pomoč. Za vas vse, dragi naši gostje, za vsakega od vas jo prósimo, naj vas na poseben način razveseli s svojo materinsko pozornostjo!

Vse naše današnje praznovanje naj torej izzveni v veselo zahvaljevanje in zaupanje; naj nam bo popotnica v jutrišnji dan in v vse naslednje, da bodo obsijani z žarki milosti iz nebes. Pa ker ne vem, če bom pozneje še imela priložnost, bi se rada že sedaj prisrčno zahvalila g. Alenu Salihoviću, da nas bo v tem času našega praznovanja na svoj prijazen način spremljal in povezoval. Alen, hvala.

Prisluhni p. Tomažu Mavriču med akademijo ob 100-letnici ustanovitve slovenske province HKL
Prisrčno pozdravljeni vsi, ki ste se danes tukaj zbrali, da skupaj z našimi sestrami usmiljenkami obhajamo stoletnico njihove province. Seveda prav poseben pozdrav gre vam, drage sestre. Tudi prinašam pozdrav od generalne matere s. Kathleen, ki vas spremlja s svojo daritvijo, svojo molitvijo. Lep pozdrav vsem članom in članicam drugih vej Vincencianske družine.

Vesel sem bil, ko sem videl vašo jubilejno podobico. Ob križanem Kristusu, ki je Vaš vzor, sta na njej vaša ustanovitelja sv. Vincencij Pavelski in sv. Ludovika de Marillac. In spodaj, med njima je vaša, če smem tako reči, tretja soustanoviteljica s. Leopoldina Jožefa Brandis. Za tiste, ki te velike žene morda ne poznate, naj povem, da je s. Leopoldina zaslužna, da so hčere krščanske ljubezni ali usmiljenke prišle v naše kraje že pred več kot sto leti. Živela je namreč v času, ko so naši kraji spadali pod Avstrijsko cesarstvo. Ko smo še živeli v »stari Avstriji«, kot ljudje radi rečejo. Rodila se je v Gradcu leta 1815 plemenitim grofovskim staršem, ki so bili globoko verni. Zanimivo je, da so imeli zelo v čislih francoskega svetnika sv. Vincencija Pavelskega, ki sem ga na začetku omenil. Kar nenavadno je, kako je bil ta svetnik, ki ga Francija zaradi njegovih izrednih zaslug na polju dobrodelnosti časti kot svojega glavnega zavetnika, navzoč v tej avstrijski rodbini. Ne vem, ali so ga častili zato, ker so bili tudi sami izredno velikodušni do pomoči potrebnih in do Cerkve, ali pa je njihovo zatekanje k temu svetniku drugje, še globlje v njihovih prednikih. Njihova stara teta, vojvodinja (od) St Elia-Brandis, ki umrla leta 1761 (8. 10.) v Neaplju v Italiji, je prav tako častila sv. Vincencija in bila velika v svoji dobrodelnosti. Tako zelo ji je bil pri srcu, da je ob koncu življenja prosila vrhovno predstojnico usmiljenk v Parizu, da bi smela biti pokopana v obleki, kakršno so nosile one. Lahko si predstavljamo, da so bile sestre v Parizu ob tej njeni prošnji ganjene in kar počaščene in so to rade dovolile. Ko je Brandisova prvorojenka Jožefa leta 1850 tudi postala hči krščanske ljubezni – usmiljenka, je takratna vrhovna predstojnica v Parizu dala prepisati to pismo vojvodinje St Elia-Brandis, njene stare tete, in Jožefa, s. Leopoldina, ga je poslala svojim staršem kot poseben dokaz naklonjenosti vodstva Družbe.

Ta uvod sem naredil, ker se mi zdi prav, da danes – ob tem pomembnem jubileju – nekoliko stopi pred nas lik s. Leopoldine Brandis. Rasla je torej v okolju, ki je bilo prežeto z mislijo na Boga in je tudi sama zahrepenela, da mu posveti življenje. Šla bi v Karmel, a je raje izbrala redovno družbo, ki je služila ubogim po pravilih tega istega gospoda Vincencija, ki ga je častila njena družina in njeni predniki.

Ni čudno, kajti Jožefa Brandis je imela izredno rahločutno srce in je prejela od Boga velik dar globoke vere. Takrat v Avstriji še ni bilo usmiljenk, zato je odšla v Nemčijo, v München, tam postala usmiljenka – pri nas so tem sestram rekli vincentinke - in se vrnila v Gradec. S sosestrami je prevzela strežbo ubogim bolnikom v mestni bolnišnici in se z vsem srcem predala svojemu poklicu. Tu pa nastopi presenečenje. Jožefa, zdaj Leopoldina, je vedela, da so münchenske vincentinke živele po nekoliko spremenjenih pravilih. Zato je zastavila vse moči, da bi prišla do prvotnih Vincencijevih pravil. Te pa so imele le francoske usmiljenke, kajti tam sta Vincencij in Ludovika najprej ustanovila Družbo usmiljenih sester. Ko so se zaradi dogajanja na zgodovinskem in političnem odru »razsejale« tudi v druge dežele, je nastalo več družb, ki so imele sv. Vincencija za ustanovitelja. In Bog, ki je tako velik v svojih, nam neznanih načrtih, je vse vodil tako, da je s. Leopoldina po Božji previdnosti res prišla do njegovih prvotnih pravil. Še več, Bog je dal, da se je s svojo majhno družbico avstrijskih vincentink združila z veliko Družbo francoskih usmiljenk. In lahko rečemo, da se je zaradi tega koraka, ki je od nje zahteval nemalo žrtev, njen poklic Bogu in ubogim darovanega življenja še močneje razcvetel.

Zakaj je tako zelo hrepenela, da bi živela kot prava usmiljenka sv. Vincencija, si lahko mislimo. Privlačile so jo poteze tega velikega svetnika, ki je za uboge v tistem času postal živi Evangelij. Duhovnik Vincencij je, potem ko se je ves predal ubogim, tako močno posnemal Jezusa, da so tisti, ki so živeli z njim, čutili, da v njem živi in dela Kristus sam. Podobno se je zgodilo s s. Leopoldino. Kot Vincenciju, tako njej ni bila tuja nobena človeška beda. Bila je izredno pozorna na klice, ki so prihajali z raznih strani in je s svojimi sestrami hitela na pomoč, kot bi gorelo – če uporabim besede sv. Vincencija. Tako je obenem rasla njena Graška družina usmiljenk in njena duhovna moč. Skladno je rasla navzven in navznoter. M. Leopoldina, kot so jo klicale sestre in drugi, se je upodabljala po Božjem Jezusovem Srcu, ki ga je neizmerno častila. V tem Srcu je zaznavala trpljenje zanemarjenih bolnikov, ostarelih, otrok, kaznjenk … V njih je gledala trpečega Jezusa in mu postajala vedno bolj podobna. Njene sestre so pile pri istem viru in jo posnemale. Čudovito je, da se mati Leopoldina ni zadovoljila s tem, da bi sestre učila, kako naj npr. pristopajo k bolnikom, kako naj jih negujejo nežno in obenem strokovno, ampak je to delala tudi s svojimi rokami.

Z Družbo, se pravi s predstojniki v Parizu je bila vedno tesno povezana. S srcem se je ravnala po njihovih navodilih, obenem pa je znala svojo provinco voditi povsem samostojno. Karizmo ustanoviteljev je živela inovativno, saj jo je res skrbela vsakršna človeška beda. In ker se je dala voditi Svetemu Duhu, je spoznala za potrebno, da prikliče v življenje še eno družbo – Družbo bolniških deklet, ki so danes Družba Marijinih sester s čudodelno svetinjo. Pomoč bolnikom v stiski tudi ponoči je spoznala za znamenje časa in nanj po molitvi, premišljevanju in velikodušno odgovorila.

Kot sem na začetku omenil, je mati Brandis živela in delovala v času Avstrijske monarhije in nato v času Avstro-ogrske. Če bi bila ozkega srca, bi se kot Avstrijka zasidrala v svoji deželi, kjer bi ji polja za delovanje vsekakor ne zmanjkalo. A njeno srce je slišalo klice od vsepovsod in vsak narod ji je bil enako vreden in enako Božji. Tako je svoje sestre pripeljala tudi na naša tla. Dobesedno sama jih je pripeljala v Maribor leta 1843, se pravi še pred združitvijo s pariškimi sestrami, po njej pa v Ljubljano (1852), v Celje, na Ptuj, v Brežice… (1875). Leta 1881 v Osijek, 1884 v Volosko pri Opatiji. Z mnogimi postojankami, ki jih je odprla, je sejala Božjo ljubezen med najbolj ubogimi. Tam, kjer je Bog na prvem mestu, njegov blagoslov ne izostane. In ta blagoslov je doživela tudi naša dežela, saj so mlada dekleta, ko so videla sestre, kako se darujejo za trpeče, velikodušno odgovarjala na Božji klic. Tako so se množile dejavnosti, množile tudi sestrske vrste.

Po smrti m. Brandis (1900) in po koncu 1. svetovne vojne, (ko se je ustanovila država Srbov, Hrvatov in Slovencev), so sestre pri nas leta 1919 dočakale samostojno provinco. Od takrat je minilo sto let. Sto let skritega in hkrati vidnega darovanja pri strežbi bolnim, ostarelim, varstvu otrok, vzgoji mladine in še kje. Če teh sto let razdelimo recimo na štiri obdobja, lahko zaznamo, kako jih je – kakor prej mater Brandis – vedno vodila Božja previdnost in kako so ste ji sestre dale voditi.

1. Od ustanovitve province do druge svetovne vojne oz. njenega konca. Nekaj več kot 25 let. Sestre so kljub težavam in človeškim napakam, ki jih nikoli ni manjkalo, uspešno opravljale svoje raznoliko poslanstvo. Trudile so se, da bi vse delale iz ljubezni do Boga, da bi bile zveste molitvi in duhu ustanoviteljev, bile so srečne in vesele. Skupnosti so se množile, dekleta so se priglašala v velikem številu. Tudi žrtev ni manjkalo. V vsem tem so čutile roko Božje previdnosti, ki jih je očetovsko vodila. A Božja previdnost ni na delu samo takrat, ko čutimo, da nas ljubeče vodi. Božja previdnost je posebej z nami takrat, ko pride trpljenje in preizkušnje. In kdo ve, če bi usmiljenke v polnosti izpolnile svoje poslanstvo, če bi ne prišla tista velika preizkušnja med vojno in po koncu nje. Vsi vemo, da smo po križu bolj rodovitni kot takrat, ko gre vse lepo.

2. Od leta 1948 in nov začetek v Beogradu

Potem ko so se morale zaradi odpusta iz bolnišnic in drugih ustanov razkropiti, ko so nekaj časa bile kakor ovce brez pastirja, jih je spet vodila sveta Božja previdnost. Premagale so revščino, v kateri so se znašle, nekatere so prestale zapore in prisilno delo, trpele ob odvzemu hiš in zemlje, ki so jo bile obdelovale za hrano ubogim. Vendar to ni bilo najtežje. Skrbelo jih je, ker ni bilo naraščaja. In spet je Božja previdnost posegla vmes. Tam, kjer bi najmanj pričakovale, se je z eno izkušnjo več in v večji ponižnosti začelo znova: semenišče v Beogradu. Vanj so – prav tako previdnostno – poleg deklet iz Slovenije začele prihajati tudi priglašenke s Kosova, iz Hrvaške, iz Makedonije. Vse hudo Božja previdnost obrne nam v dobro.

3. Naslednjega četrt stoletja je bilo obdobje koncila. Če katero, je bilo to obdobje čas delovanja Božje previdnosti. Ne le za Cerkev, tudi za sestre. Z vero ste se prilagajale koncilskim naročilom, spremenile obleko, dobile nove konstitucije. Lahko bi se kje – kot se najbrž tudi je – pojavilo godrnjanje, češ, čemu vse te spremembe. A sestre so (ste) verovale, da vse prihaja od njega, ki je absolutni Gospodar časa in ki vse dela novo.

4. In še zadnjih 25 let stoletnega obstoja vaše province. V svetu so se pripravljale velike spremembe. Bližal se je padec komunizma, slutili smo, da bo prišlo do razpada skupne države. Tudi tokrat je Božja previdnost s svojo roko vodila dogodke, da se je mogla provincialna hiša pred začetkom vojne še v miru preseliti nazaj v Slovenijo. Znamenja časa so tudi pokazala, da je prav, da se na Kosovu in v Albaniji ustanovi samostojna pokrajina. Ali niste, drage sestre, v tistih letih vse res zelo čutile vodstvo Božje previdnosti? Dale ste se ji voditi, občudovale ste jo in jo molile.

V vseh obdobjih, vseh sto let ste ravno zato mogle vztrajati v zvestobi svojemu poslanstvu. Zato ste mogle ostati zveste Bogu in Jezusu, ki vas je poklical v svojo službo. Zavedale ste se, da Bog kliče majhne in uboge, da z njimi dela velike stvari. Vedno in povsod ste iskale uboge. Bog pa je bil vaš varuh. Prav kakor ste napisale na spominsko podobico besede preroka Sofonija: »Gospod, tvoj Bog, je v tvoji sredi, tvoj močni rešitelj. Veseli se nad teboj v radosti, prenavlja te v svoji ljubezni.« (Sof 3,17).

Naj bo ta zadnja misel, drage sestre, moja spodbuda za naprej. Čas, v katerem živimo, ima tudi svoje preizkušnje. Ker pa veste, da je Bog z vami, da se vas veseli, mu boste dovolile, da vas bo v svoji ljubezni tudi prenavljal. Ko so bile sestre v prvi polovici stoletnice province zelo številne, so ostajale majhne, ker je to duh vašega poklica. Danes pa prav tako ponižno sprejemate, da vas ni toliko, kot bi si želele in kot bi bilo potrebno. Zdaj imate priložnost, da rastete v spoznanju, da Bog dela z majhnimi in ponižnimi, ter da smo prav uspešni šele takrat, ko gremo z Jezusom skozi križ in smrt.

Naj vas še naprej vodi dobrotna Božja previdnost, ki se ji danes tudi vsi skupaj z zaupanjem izročamo.