Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za veliko noč

Apd 10,34.37-43

Tedaj je Peter spregovoril: »Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo. Veste, kaj se je dogajalo po vsej Judeji, začenši v Galileji, po krstu, ki ga je Janez oznanjal: veste o Jezusu iz Nazareta, ki ga je Bog mazilil s Svetim Duhom in z močjo; hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo, zakaj Bog je bil z njim. Mi smo priče vsemu, kar je storil v judovski deželi in v Jeruzalemu. Razpeli so ga na križ in usmrtili. Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog v naprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je od mrtvih vstal. Nam je tudi naročil, naj oznanimo ljudstvu in pričamo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih. O njem pričujejo vsi preroki: Vsakomur, ki veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi.«

Kol 3,1-4

Če ste torej vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, sedeč na Božji desnici. Mislite na to, kar je zgoraj, ne na to, kar je na zemlji. Kajti umrli ste in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu. Ko se bo prikazal Kristus, vaše življenje, tedaj se boste tudi vi prikazali z njim v slavi.

Jn 20,1-9

Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, ko je bila še tema, h grobu in je videla, da je kamen odvaljen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, in jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.«

Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehitel in prvi prišel h grobu. Sklonil se je in videl povoje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povoje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na njegovi glavi, vendar ni ležal med povoji, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj pa je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih.

Razlaga cerkvenih očetov

Sv. Gregor iz Nise pravi, da »smo prišli do zveličanja po Kristusovem učlovečenju, v katerem je premagal greh in smrt in po njegovem križanju, smrti ter vstajenju. Pri vsem tem smo soudeleženi po veri v Kristusa«. Teodoret Cirski ter Sever iz Antiohije dodajata, da »ta vera izhaja iz raznih potrditev samega Kristusa apostolom« in »o kateri pričujejo vsi preroki«, pa dodaja Didim Slepi.

Sv. Janez Krizostom in Severin pravita: »Pavlov namen je opisati novo življenje tistih, ki so bili krščeni. Živeti moramo pod Kristusovim gospostvom in za Kristusa, kot edinim namenom vsakega našega prizadevanja, pričevati za novo življenje, ki nam je bilo dano in biti pozorni v ljubezni na nebeške stvari.

Misli Benedikta XVI.

Benedikt XVI. je med obiskom svetega groba v Jeruzalemu 25. maja 2009 dejal: »Hvalnica, ki smo jo pravkar zapeli, nas je povezala z angelskimi zbori ter s Cerkvijo vseh časov in krajev, veličastnim zborom apostolov, odlično družbo prerokov in sijajno množico mučencev. Peli smo slavo Bogu za njegovo delo našega odrešenja, ki se je izpolnilo po trpljenju, smrti in vstajenju Jezusa Kristusa. Pred tem svetim grobom, v katerem je Gospod premagal želo smrti in odprl nebeško kraljestvo vsakemu verniku, vas z velikonočnim veseljem vse pozdravljam.

Evangelij sv. Janeza nam je posredoval sugestivno pripoved obiska praznega groba Petra in ljubljenega učenca na velikonočno jutro. Danes se, po dvajsetih stoletjih, Petrov naslednik in rimski škof, nahaja pred istim grobom in zre skrivnost vstajenja. Kot je to storil Apostol, želim tudi jaz oznaniti možem in ženam današnjega časa trdno vero Cerkve, da je bil Jezus Kristus križan, da je umrl, bil v grob položen in da je tretji dan vstal od mrtvih. Povzdignjen na Očetovo desnico, nam je v odpuščanje grehov poslal Svetega Duha. V nikomer drugem kot v Njem, ki ga je Bog postavil za Gospoda in Kristusa, »pod nebom ni dano ljudem nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili« (Apd 4,12).

Urbi et orbi, 24. april 2011
»In resurrectione tua, Christe, caeli et terra laetentur – V tvojem vstajenju, Kristus, se veselijo nebesa in zemlja«.

Dragi bratje in sestre iz Rima in vsega sveta!
Velikonočno jutro nam je znova prineslo staro in vedno novo sporočilo:»Kristus je vstal!« Odmev tega dogodka, ki se je sprožil v Jeruzalemu pred dvajsetimi stoletji, še vedno odmeva v Cerkvi, ki nosi v srcu živo in drhtečo vero Marije, Jezusove matere, vero Magdalene in drugih žena, ki so prve videle prazen grob, vero Petra in drugih apostolov.

Vse do danes – tudi v naši dobi ultratehnoloških komunikacij – vera kristjanov temelji na tem oznanilu, na oznanilu teh sester in teh bratov, ki so videli najprej prevrnjeno skalo in prazen grob, potem skrivnostne glasnike, ki so trdili, da je Jezus, Križani, vstal; nato se je on sam, Učitelj in Gospod, živ in otipljiv, prikazal Mariji iz Magdale, učencema iz Emavsa, slednjič vsem enajsterim, zbranim v dvorani zadnje večerje (prim. Mr 16,9-14).

Kristusovo vstajenje ni sad neke spekulacije, mističnega izkustva; je dogodek, ki gotovo presega zgodovino, ki pa se je zgodil v točno določenem trenutku zgodovine in pušča v njej neizbrisno sled. Luč, ki je zaslepila stražarje, postavljene, da bdijo nad Jezusovim grobom, je posegla skozi čas in prostor. Prav ta drugačna luč, božanska luč je zdrobila temo smrti in prinesla na svet božji sijaj, sijaj Resnice in Dobrega.

Kot sončni žarki spomladi pripravijo očesca na vejah dreves, da vzbrstijo in se odprejo, tako izžarevanje, ki izhaja iz Kristusovega vstajenja daje moč in pomen vsakemu človeškemu upanju, vsakemu pričakovanju, hrepenenju, načrtu. Zato se vse vesoljstvo danes veseli, ko je pritegnjeno v pomlad človeštva, ki je postalo posrednik neme hvalnice stvarstva. Velikonočna aleluja, ki odmeva v Cerkvi, ki potuje po svetu, izraža tiho radovanje vesoljstva in predvsem hrepenenje vsake človeške duše, ki je iskreno odprta za Boga, še več, ki je hvaležna za njegovo neskončno dobroto, lepoto in resnico.

»V tvojem vstajenju, Kristus, se veselijo nebesa in zemlja.« Na to vabilo k hvalnici, ki se danes dviga iz srca Cerkve, se “nebesa” v polnosti odzivajo: množice angelov, svetnikov in blaženih se enodušno pridružujejo našemu radovanju. V nebesih je vse mir in veselje. Žal pa ni tako na zemlji! Tukaj, v tem našem svetu velikonočna aleluja doživlja nasprotje v tožbah in krikih, ki prihajajo iz tolikih bolečih okoliščin: iz bede, lakote, bolezni, vojn, nasilja. In vendar je prav zato Kristus umrl in vstal! Umrl je tudi zaradi naših grehov danes in je vstal tudi za odrešenje naše zgodovine danes. Zato hoče moje sporočilo doseči vse in kot preroška napoved zlasti ljudstva in skupnosti, ki preživljajo uro trpljenja, da bi jim Kristus odprl pot svobode, pravičnosti in miru.

Naj se veselita nebo in zemlja zaradi pričevanja tolikih, ki trpijo nasprotovanja ali celo preganjanja zaradi svoje vere v Gospoda Jezusa. Oznanilo njegovega zmagovitega vstajenja naj jim vlije pogum in zaupanje!

Dragi bratje in sestre! Vstali Kristus hodi pred nami proti novim nebesom in novi zemlji (prim. Raz 21,1), kjer bomo končno vsi živeli kot ena sama družina, otroci istega Očeta. On je z nami do konca sveta. Hodimo za njim v tem ranjenem svetu in pojmo aleluja. V našem srcu je veselje in bolečina, na naših obrazih nasmeh in solze. Taka je naša zemeljska resničnost. Kristus pa je vstal, je živ in hodi z nami. Zato pojmo in hodimo, zvesti svojim dolžnostim na tem svetu in s pogledom uprtim v nebo.

Blagoslovljeno veliko noč vsem!

Misli papeža Frančiška

Urbi et Orbi, 5. april 2015
Dragi bratje in sestre! Blagoslovljeno veliko noč! Jezus Kristus je vstal! Ljubezen je premagala sovraštvo, življenje je premagalo smrt, svetloba je pregnala temo.

Jezus Kristus je iz ljubezni do nas slekel svoje božansko veličastvo; izpraznil se je, privzel podobo hlapca in se ponižal vse do smrti, in to smrti na križu. Zato ga je Bog povišal in ga naredil za Gospoda vesoljstva. Jezus je Gospod!

S svojo smrtjo in vstajenjem Jezus vsem kaže pot življenja in sreče: ta pot je ponižnost, ki vključuje tudi ponižanje. To je pot, ki vodi v slavo. Samo kdor se poniža, se lahko napoti proti »stvarem, ki so zgoraj«, proti Bogu (prim. Kol 3,1-4). Napuhnjeni gleda »od zgoraj navzdol«, ponižni gleda »od spodaj navzgor«.

Ko so žene na velikonočno jutro obvestile Petra in Janeza, sta tekla h grobu in ga našla odprtega in praznega. Tedaj sta se približala in se »sklonila«, da bi vstopila v grob. Za vstop v skrivnost se je potrebno »skloniti«, se ponižati. Samo tisti, ki se poniža, razume Jezusovo poveličanje in mu lahko sledi po njegovi poti.

Svet nam svetuje, naj se uveljavimo za vsako ceno, naj tekmujemo, naj se izkažemo … Kristjani pa so, po milosti Kristusa, umrlega in vstalega, mladike novega človeštva, v katerem skušamo živeti v vzajemnem služenju, brez arogance, pač pa z razpoložljivostjo in spoštovanjem.

To ni šibkost, ampak prava moč! Kdor v sebi nosi Božjo moč, njegovo ljubezen in njegovo pravičnost, ne potrebuje nasilja, ampak govori in deluje z močjo resnice, lepote in ljubezni.

Od vstalega Gospoda izprosimo danes milost, da ne bomo nasedli napuhu, ki napaja nasilje in vojne, ampak da bomo imeli ponižen pogum za odpuščanje in mir. Prosimo zmagovitega Jezusa, naj olajša trpljenje tolikih naših bratov, ki jih preganjajo zaradi njegovega imena, pa tudi vseh tistih, ki po krivici trpijo zaradi posledic še nerešenih sporov in nasilja. Veliko jih je.

Urbi et Orbi, 27. marec 2016
Dragi bratje in sestre, blagoslovljeno veliko noč! Jezus Kristus, učlovečenje Božjega usmiljenja, je iz ljubezni umrl na križu in je iz ljubezni vstal. Zato danes oznanjamo: Jezus je Gospod!

Njegovo vstajenje v polnosti udejanja prerokbo iz psalma: Božje usmiljenje traja vekomaj, njegova ljubezen je večna, nikoli ne umre. Popolnoma mu lahko zaupamo in se mu zahvaljujemo, ker je za nas sestopil v brezno vse do dna.

Pred duhovnimi in moralnimi prepadi človeštva, pred prazninami, ki se odpirajo v srcih in povzroča sovraštvo in smrt, nam lahko samo neskončno usmiljenje prinese resnično zveličanje. Samo Bog lahko s svojo ljubeznijo zapolni to praznino, ta brezna in nam omogoči, da ne zabredemo, ampak da skupaj hodimo dalje proti deželi svobode in življenja.

Veselo oznanilo velike noči: Jezusa, križanega, ni tu, vstal je (prim. Mt 28,5-6), nam nudi tolažilno gotovost, da je prepad smrti premoščen in da so z njim premagani žalovanje, vpitje in bolečina (prim. Raz 21,4). Gospod, ki je prestal, da so ga zapustili njegovi učenci, da so mu naložili krivično obsodbo, da so ga osramotili z nečastno smrtjo, nam zdaj podarja, da smo lahko deležni njegovega nesmrtnega življenja. Namenja svoj nežen in sočuten pogled nam, lačnim in žejnim, tujcem in zaprtim, odrinjenim in izvrženim, žrtvam zlorab in nasilja. Svet je poln ljudi, ki trpijo v duhu in na telesu, medtem ko se dnevne kronike polnijo z novicami o krutih zločinih, ki se neredko godijo med domačimi stenami, in o oboroženih spopadih v velikem merilu, ki cela ljudstva podvržejo neizrekljivim preizkušnjam.

Z našimi brati in sestrami, ki jih preganjajo zaradi vere in zvestobe Kristusovemu imenu, in vpričo zla, za katero je videti, kakor da prevladuje v življenju toliko ljudi, ponovno prisluhnimo tolažilnim besedam Gospoda: »Ne bojte se! Jaz sem svet premagal!« (Jn 16,33). Danes je bleščeči dan te zmage, ker je Kristus poteptal smrt in s svojim vstajenjem dal, da je zasvetilo življenje in nesmrtnost (prim. 2 Tim 1,10). »On nam je dal, da smo prešli iz suženjstva v svobodo, iz žalosti v veselje, iz žalovanja v praznovanje, iz teme v luč, iz suženjstva v odrešenje. Zato recimo pred njim: Aleluja!« (Meliton iz Sarde, Velikonočna homilija).

Vsem, ki so v naši družbi izgubili sleherno upanje in življenjski polet, utrujenim ostarelim, ki čutijo, kako jim v samoti pojemajo moči, mladim, ki čutijo, kot da jim uhaja prihodnost, vsem še enkrat ponavljam besede Vstalega: »Glejte, vse delam novo … Kdor je žejen, mu bom zastonj dal vode iz studenca življenja« (Raz 21,5-6). To pomirjujoče Jezusovo sporočilo naj vsakemu od nas pomaga, da se bo še pogumneje in večjim upanjem lotil gradnje poti sprave z Bogom in z brati. To tako zelo potrebujemo.