Sv. Avguštin pravi: »Tomaž je videl in se dotaknil človeka, izpovedal pa je svojo vero v Boga, ki ga ni niti videl, niti se ga ni dotaknil.« Sv. Avguštin pravi: »Tomaž je videl in se dotaknil človeka, izpovedal pa je svojo vero v Boga, ki ga ni niti videl, niti se ga ni dotaknil.« 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 2. velikonočno nedeljo

Benedikt XVI. je začel homilijo med beatifikacijo Janeza Pavla II. z besedami: »Danes je druga velikonočna nedelja, ki jo je papež Janez Pavel II. poimenoval nedeljo Božjega usmiljenja. Zato je bil izbran ta datum za današnje slavje, ker je po načrtu Previdnosti moj predhodnik izročil duha Bogu prav na predvečer tega praznika.«

Apd 5,12-16

Po rokah apostolov se je dogajalo veliko znamenj in čudežev med ljudmi; in vsi so se enodušno zbirali v Salomonovem stebrišču. Od drugih se jim nihče ni upal pridružiti, ljudstvo pa jih je zelo cenilo. Vse bolj je rastlo število mož in žená, ki so verovali v Gospoda. In tako so prinašali bolnike na ceste ter jih polagali na ležišča in nosila, da bi se, kadar je šel Peter mimo, vsaj njegova senca dotaknila katerega izmed njih. Tudi iz krajev v okolici Jeruzalema so prihajali ljudje in prinašali bolnike in takšne, ki so jih mučili nečisti duhovi; in vsi so bili ozdravljeni.

Raz 1,9-11.12-13.17-19

Jaz, Janez, vaš brat in z vami soudeležen pri stiski, kraljestvu in stanovitnosti v Jezusu, sem bil zaradi Božje Besede in zaradi Jezusovega pričevanja na otoku, ki se imenuje Patmos. Na Gospodov dan me je navdal Duh in za seboj sem zaslišal močen glas kakor glas trobente, ki je rekel: »Zapiši, kar vidiš, v knjigo in pošlji sedmim Cerkvam: v Efez, v Smirno, v Pêrgamon, v Tiatiro, v Sarde, v Filadelfijo in Laodikejo!«

Obrnil sem se, da bi videl, čigav glas je govoril z menoj. Ko sem se obrnil, sem zagledal sedem zlatih svečnikov in sredi med svečniki nekoga, ki je bil podoben Sinu človekovemu. Oblečen je bil v haljo do tal in prevezan čez prsi z zlatim pasom.

Ko sem ga zagledal, sem se zgrudil k njegovim nogam kakor mrtev. On pa je položil name desnico in rekel: »Ne boj se! Jaz sem Prvi in Zadnji in Živi. Bil sem mrtev, a glej, živim na veke vekov in imam ključe smrti in podzemlja. Zapiši torej, kar si videl, kar je in kar se bo zgodilo poslej!«

Jn 20,19-31

Ko se je tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi!
Kakor je Oče mene poslal,
tudi jaz vas pošiljam.«
In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim govoril:
»Prejmite Svetega Duha.
Katerim grehe odpustite,
so jim odpuščeni;
katerim jih zadržite,
so jim zadržani.«

Tomaža, enega izmed dvanajsterih, ki se je imenoval Dvojček, pa ni bilo med njimi, ko je prišel Jezus. Drugi učenci so mu torej pripovedovali: »Gospoda smo videli.« On pa jim je rekel: »Če ne vidim na njegovih rokah sledov žebljev in ne vtaknem prsta v sledove žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval.« Čez osem dni so bili njegovi učenci spet notri in Tomaž z njimi. Jezus je prišel pri zaprtih vratih, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Potem je rekel Tomažu: »Daj svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž mu je odgovoril in rekel: »Moj Gospod in moj Bog!« Jezus mu je rekel:
»Ker si me videl, veruješ.
Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!«

Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, ko verujete, imeli življenje v njegovem imenu.

Razlaga cerkvenih očetov

Ta evangeljski odlomek sv. Avguštin takole razlaga: Tomaž 'je videl in se dotaknil človeka, izpovedal pa je svojo vero v Boga, ki ga ni niti videl niti se ga ni dotaknil. To, kar pa je videl in česar se je dotaknil, ga je pripeljalo do tega, da je veroval, v kar je do tedaj dvomil' (In Ioann. 121,5).

Misli Benedikta XVI.

Benedikt XVI. je začel homilijo med beatifikacijo Janeza Pavla II. z besedami: »Danes je druga velikonočna nedelja, ki jo je papež Janez Pavel II. poimenoval nedeljo Božjega usmiljenja. Zato je bil izbran ta datum za današnje slavje, ker je po načrtu Previdnosti moj predhodnik izročil duha Bogu prav na predvečer tega praznika.«

»Blagor tistim, ki niso videli in so verovali!« (Jn 20,29). V današnjem evangeliju Jezus izreka ta blagor: blagor vere. Zelo znan in skoraj pregovoren je prizor nevernega Tomaža, ki se je dogodil osem dni po veliki noči. V prvem trenutku Tomaž ni veroval, da se je v njegovi odsotnosti prikazal Jezus in je zato rekel:'Če ne vidim na njegovih rokah sledov žebljev in ne vtaknem prsta v sledove žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval' (Jn 20,25). V bistvu izhaja iz teh besed prepričanje, da Jezusa zdaj ni več mogoče spoznati toliko po njegovem obličju, marveč bolj po njegovih ranah. Tomaž meni, da so za Jezusovo istovetnost zdaj odločilne predvsem njegove rane, po katerih se razodeva, kako zelo nas je ljubil. V tem se apostol ne moti. Kakor vemo, se je Jezus osem dni pozneje spet pojavil med svojimi učenci in takrat je bil Tomaž navzoč. Jezus mu je zapovedal: 'Daj svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren' (Jn 20,27). Tomaž se je odzval z najlepšo veroizpovedjo Nove zaveze:'Moj Gospod in moj Bog' (Jn 20,28). K temu pripominja sv. Avguštin: Tomaž'je videl in se dotaknil človeka, izpovedal pa je svojo vero v Boga, ki ga ni niti videl niti se ga ni dotaknil. To, kar pa je videl in česar se je dotaknil, ga je pripeljalo do tega, da je veroval, v kar je do tedaj dvomil' (In Ioann. 121,5).

Evangelist Janez nadaljuje z zadnjo Jezusovo besedo Tomažu: 'Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali.' Ta stavek moremo postaviti tudi v sedanjik: 'Blagor tistim, ki ne vidijo in vendar verujejo' (Jn 20,29). Na vsak način izreka Jezus bistveno načelo za kristjane, ki bodo prišli za Tomažem, torej za nas vse. Zanimivo je videti, da neki drugi Tomaž, srednjeveški teolog Tomaž iz Akvina, temu blagrovanju postavlja ob bok tisto na videz nasprotno blagrovanje, ki ga posreduje evangelist Luka: 'Blagor očem, ki vidijo, kar vi vidite!' (Lk 10,23). Toda akvinec razlaga: 'Veliko večjo zaslugo ima tisti, ki veruje, ne da bi videl, kakor tisti, ki vidi in veruje' (In Ioann. XX lectio VI §2566').

Primer apostola Tomaža je za nas pomemben vsaj iz treh razlogov: prvič, ker nas tolaži v naših negotovostih; drugič, ker nam kaže, da more vsak dvom onkraj vseh negotovosti voditi k luči; in končno, ker nam Jezusove besede, izrečene Tomažu, kličejo v spomin pravi smisel zrele vere in nas spodbujajo, da ne glede na težave hodimo naprej po poti zvestobe do Jezusa.

 Vsako leto, ko obhajamo veliko noč, podoživljamo izkušnjo prvih Jezusovih učencev, izkušnjo srečanja z Njim, ki je vstal. Evangelij po Janezu pripoveduje, da so ga videli, ko se je prikazal med njimi v dvorani zadnje večerje, zvečer na dan vstajenja, 'prvega v tednu' in nato 'čez osem dni' (prim Jn 20,19.26). Ta dan, ki so ga potem poimenovali 'Gospodov dan', je dan zborovanja krščanske skupnosti, ki se zbere k svojemu lastnemu obredu, torej k evharistiji, ki je nov obred ter se že od vsega začetka razlikuje od sobotnega judovskega obreda. Dejansko je obhajanje Gospodovega dne močan dokaz Kristusovega vstajenja, saj je lahko samo tako nenavaden in pretresljiv dogodek pripravil kristjane do tega, da so začeli z obredom, ki je drugačen od tistega na hebrejsko soboto.

Kakor takrat, tako tudi danes, krščanski obred ni samo praznovanje preteklih dogodkov, še manj posebna notranja mistična izkušnja, temveč je predvsem srečanje z vstalim Gospodom, ki živi v Božji razsežnosti, onkraj časa in prostora, a kljub temu postane navzoč v skupnosti, nam govori po Svetem pismu in lomi za nas kruh večnega življenja. Po teh znamenjih mi živimo to, kar so izkusili učenci, torej dejstvo, da so videli Jezusa, a ga istočasno niso prepoznali, da so se dotikali njegovega telesa, resničnega telesa, čeprav osvobojenega zemeljskih vezi.

Zelo pomenljivo je to, kar navaja evangelij, da je Jezus med svojimi prikazovanji apostolom zbranim v dvorani zadnje večerje večkrat ponovil pozdrav 'Mir vam bodi!' (Jn 20,19.21.26). Tradicionalni pozdrav, s katerim se zaželi mir 'shalom', postane tukaj nekaj novega. Postane dar tistega miru, ki ga lahko samo Jezus da, saj je sad njegove korenite zmage nad zlom. 'Mir', ki ga Jezus ponuja svojim prijateljem, je sad Božje ljubezni, ki ga je pripeljala do smrti na križu, do prelitja svoje krvi, kot ponižnega in krotkega Jagnjeta,'polnega milosti in resnice' (Jn 1,14). Sedaj je jasno, zakaj je sveti Janez Pavel II. hotel imenovati to prvo nedeljo po veliki noči, nedeljo Božjega usmiljenja in to s točno določeno podobo Kristusove prebodene strani, iz katere prihajata kri in voda, kakor to pričuje apostol Janez, ki je to videl (prim Jn 19,34-37). Jezus je vstal in od Njega živega izvirata velikonočna zakramenta krst in evharistija. Kdor k njima pristopi z vero, prejme dar večnega življenja.

Dragi bratje in sestre, sprejmimo dar miru, ki nam ga ponuja vstali Jezus ter pustimo, da nam napolni srce s svojim usmiljenjem! Na ta način, torej z močjo Svetega Duha, Duha, ki je Kristusa obudil od mrtvih, bomo lahko tudi mi prinašali drugim te velikonočne darove. Sveta Marija, Mati usmiljenja naj jih izprosi za nas.

Misli papeža Frančiška

Raduj se, Kraljica nebeška, 7. april 2013
Dragi bratje in sestre, dober dan. Z današnjo nedeljo, ko se zaključi velikonočna osmina, ponavljam velikonočno voščilo vsem z istimi besedami vstalega Jezusa: 'Mir vam bodi!' (Jn 20,19.21.26). To ni pozdrav, tudi preprosto voščilo ne, temveč je dar, še več, dragoceni dar, ki ga Kristus daje svojim učencem, potem ko je šel skozi smrt in predpekel. Daruje mir, kakor je obljubil: 'Mir vam zapustim, svoj mir vam dam. Jaz vam ga dajem, a ne, kakor ga daje svet' (Jn 14,27). Ta mir je sad zmage Božje ljubezni nad zlom, je sad odpuščanja. In ravno tako je: resnični mir, tisti globoki, prihaja iz izkušnje Božjega usmiljenja. Danes je nedelja Božjega usmiljenja, kakor je hotel blaženi Janez Pavel II., ki je zaprl oči na tem svetu ravno na vigilijo tega praznika.

Janezov evangelij poroča, da se je Jezus dvakrat prikazal apostolom zaprtim v dvorani zadnje večerje. Prvič še tisti večer na dan vstajenja, ko pa ni bilo Tomaža, ki je rekel: 'če ne vidim in se ne dotaknem, ne bom veroval. Drugič pa osem dni zatem, ko pa je bil Tomaž. Jezus se je obrnil ravno nanj, ga povabil, da pogleda rane in se jih dotakne, in Tomaž je vzkliknil: 'Moj Gospod in moj Bog' (Jn 20,28). Tedaj mu je Jezus rekel: 'Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali.' (Jn 20,29). In kdo so bili tisti, ki so verovali, ne da bi videli? Drugi učenci, drugi jeruzalemski moški in ženske, ki čeprav niso srečali Jezusa vstalega, so verjeli pričevanju apostolov in žena. To je zelo pomembna beseda glede vere, ki jo lahko imenujemo blagor vere. 'Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali'. To je blagor vere. V vsakem času in v vsakem kraju so blaženi tisti, ki po Božji Besedi, oznanjeni v Cerkvi in od kristjanov izpričani, verujejo, da je Jezus Kristus učlovečena Božja ljubezen, učlovečeno Usmiljenje. To velja tudi za vsakega od nas!

Jezus je apostolom skupaj s svojim mirom podaril tudi Svetega Duha, da bodo lahko razširili po svetu odpuščanje grehov, tisto odpuščanje, ki ga lahko da samo Bog in ki ga je stalo Sinove krvi (prim. Jn 20,21-23). Cerkev je od vstalega Kristusa poslana posredovati ljudem odpuščanje grehov in tako s tem dati rast kraljestvu ljubezni, sejati mir v srca, da se bo uveljavil tudi v odnosih, v družbi, v institucijah. Duh vstalega Kristusa je pregnal strah iz src apostolov ter jih priganjal iti ven iz dvorane zadnje večerje, da bi ponesli evangelij. Imejmo tudi mi več poguma pri pričevanju vere v Vstalega Kristusa! Ne smemo se bati biti kristjani in živeti kot kristjani! Imeti moramo ta pogum, da gremo oznanjati Vstalega Kristusa, saj On je naš mir, On je mir ustvaril s svojo ljubeznijo, s svojim odpuščanjem, s svojo krvjo, s svojim usmiljenjem.

Homilija, 3. april 2016
Evangelij je knjiga Božjega usmiljenja, ki jo je treba brati in ponovno brati, saj je vse, kar je Jezus dejal ali storil, izraz Očetovega usmiljenja, ni pa bilo vse napisano. Evangelij usmiljenja ostaja »odprta knjiga«. Še naprej se morajo pisati znamenja Kristusovih učencev, konkretna dejanja ljubezni, ki so najboljše pričevanje usmiljenja. Vsi smo poklicani postati živeči pisatelji evangelija, prinašalci vesele novice vsakemu moškemu in ženski današnjega dne. To lahko storimo z uresničevanjem telesnih in duhovnih del usmiljenja, ki so stil krščanskega življenja. Preko teh preprostih in močnih gest, ki so včasih celo nevidne, lahko vsem, ki so v potrebi, prinesemo nežnost in tolažbo Boga. Tako pa se nadaljuje tisto, kar je Jezus izpolnil na velikonočni dan, ko je v srca prestrašenih učencev izlil Očetovo usmiljenje, Svetega Duha, ki odpušča grehe in podarja radost.

V evangeljskem odlomku, ki pripoveduje, kako se je Jezus prikazal učencem (Jn 20,19-31), se nam kaže očiten kontrast. Na eni strani je strah učencev, ki so zaklenili vrata. Na drugi strani pa je poslanstvo, ki jim ga da Jezus. In sicer, jih pošilja v svet, da mu prinašajo oznanilo odpuščanja. Ta kontrast je lahko tudi v nas: notranji boj med zaprtostjo srca in klicem ljubezni, da bi zaprta vrata odprli in šli ven iz sebe. Kristus, ki je iz ljubezni vstopil skozi zaprta vrata greha, smrti in predpekla, želi vstopiti k vsakomur, da bi na stežaj odprl tudi zaprta vrata srca. On, ki je z vstajenjem premagal strah in bojazen, ki nas vklepata, želi na stežaj odpreti naša zaprta vrata in nas odposlati.

Pot, ki nam jo kaže vstali Učitelj, je »enosmerna pot«: iti ven iz sebe, da bi pričevali o zdravilni moči ljubezni, ki nas je osvojila. Pred seboj vidimo človeštvo, ki je pogosto ranjeno in bojazljivo, ki nosi brazgotine bolečine in negotovosti. Ko slišimo krik po usmiljenju in miru, slišimo danes Jezusovo zaupanja polno povabilo, namenjeno vsakomur: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam« (Jn 20,21).

Vsaka bolezen lahko v Božjem usmiljenju najde učinkovito pomoč. Njegovo usmiljenje se namreč ne ustavi na določeni razdalji. Priti želi naproti vsaki revščini in osvoboditi od vseh oblik suženjstva, ki mučijo naš svet. Doseči želi rane vsakogar, da bi jih pozdravil. Biti apostoli usmiljenja pomeni dotakniti se in ljubkovati njegove rane, tudi danes prisotne v telesu in duši mnogih njegovih bratov in sester. Ko zdravimo te rane, izpovedujemo Jezusa, ga napravimo navzočega in živega; tistim, ki se z roko dotaknejo njegovega usmiljenja, omogočimo, da prepoznajo »Gospoda in Boga«, tako kakor apostol Tomaž (glej Jn 20,28). To je poslanstvo, ki nam je zaupano. Mnoge osebe prosijo, da bi bile slišane in razumljene. Evangelij usmiljenja, ki ga je potrebno oznanjati in pisati v življenju, išče ljudi s potrpežljivim in odprtim srcem. Išče »dobre Samarijane«, ki poznajo sočutje in tišino pred skrivnostjo brata in sestre. Tako sprašuje velikodušne in radostne služabnike, ki ljubijo zastonjsko, ne da bi karkoli pričakovali v zameno.

Jezus je svoje učence pozdravil z besedami: »Mir vam bodi« (Jn 20,21). Ta isti mir je tudi tisti, ki ga pričakujejo ljudje današnjega časa. To ni mir, za katerega se pogaja. Ni prekinitev nečesa, kar ni v redu. »Je njegov mir; mir, ki izhaja iz srca Vstalega; mir, ki je premagal greh, smrt in strah. Je mir, ki ne ločuje, temveč združuje; je mir, ki ne pušča samih, ampak nam daje počutiti se sprejete in ljubljene; je mir, ki vzdrži bolečino in daje cveteti upanju.« Tako kot na velikonočni dan se ta mir vedno rodi in ponovno rodi iz Božjega odpuščanja, ki odstrani nemir srca. Na veliko noč je bilo Cerkvi torej zaupano poslanstvo »biti prinašalka njegovega miru«. V Kristusu smo se rodili kot orodja sprave, da bi vsem prinašali Očetovo odpuščanje, da bi v znamenjih usmiljenja razodevali njegovo obličje same ljubezni.

Božje usmiljenje je večno. Nikoli se ne konča, nikoli se ne izčrpa, ne preda se pred zaprtostjo in nikoli se ne utrudi. V tem »vekomaj« najdemo podporo v trenutkih preizkušnje in slabotnosti. Lahko smo prepričani, da nas Bog ne zapusti. Vekomaj ostane z nami. Zahvalimo se za to njegovo tako veliko ljubezen, ki nam jo je nemogoče doumeti. Prosimo za milost, da se ne bi nikoli utrudili zajemati Očetovega usmiljenja in ga prinašati v svet. Prosimo, da bi bili mi sami usmiljeni, da bi povsod širili moč evangelija, da bi napisali tiste strani evangelija, ki jih apostol Janez ni napisal.

Sobota, 27. april 2019, 19:07