Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za cvetno nedeljo

Iz 50,4-7

Tretji spev o Gospodovem služabniku
Gospod Bog mi je dal
jezik učencev:
da bi znal trudne krepiti z besedo,
jutro za jutrom zbuja,
zbuja moje uho,
da prisluhnem kakor učenci.
Gospod Bog mi je odprl uho
in jaz se nisem upiral,
nisem se umaknil nazaj.
Svoj hrbet sem izpostavil njim, ki so me bíli,
svoje lice njim, ki so mi pulili brado.
Svojega obraza nisem skrival
pred sramotenjem in pljunki.
Toda Gospod Bog mi pomaga,
zato se nisem bil ponižan.
Zato sem naredil svoj obraz kot kremen,
saj sem vedel, da ne bom osramočen.

Flp 2,6-11

Čeprav je bil namreč v podobi Boga,
se ni ljubosumno oklepal svoje
enakosti z Bogom,
ampak je sam sebe izpraznil tako,
da je prevzel podobo služabnika
in postal podoben ljudem.
Po zunanjosti je bil kakor človek
in je sam sebe ponižal tako,
da je postal pokoren vse do smrti,
in sicer smrti na križu.
Zato ga je Bog povzdignil nad vse
in mu podaril ime,
ki je nad vsakim imenom,
da se v Jezusovem imenu
pripogne vsako koleno
v nebesih, na zemlji in pod zemljo
in da vsak jezik izpove,
da je Jezus Kristus Gospod,
v slavo Boga Očeta.

Lk 19,28-40 (procesija)

Ko je to povedal, je šel dalje in se vzpenjal proti Jeruzalemu. Ko se je približal Bétfagi in Betaniji pri gori, ki se imenuje Oljska, je poslal dva izmed učencev in rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama. Ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerega še nikoli ni sedèl noben človek. Odvežita ga in odpeljita! Če vaju kdo vpraša, zakaj ga odvezujeta, recita takole: ›Gospod ga potrebuje.‹« Ona dva, ki sta bila poslana, sta odšla in našla, kakor jima je povedal. Ko sta odvezovala oslička, so jima njegovi gospodarji rekli: »Zakaj odvezujeta oslička?« Rekla sta: »Gospod ga potrebuje.« In odvedla sta ga k Jezusu, vrgla na oslička svoja plašča in nanj posadila Jezusa. Ko je šel naprej, so razgrinjali svoje plašče na pot. Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vse čudeže, ki so jih videli. Govorili so:
»Blagoslovljen, ki prihaja kralj,
v Gospodovem imenu!
Mir v nebesih
in slava na višavah!«

Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: »Učitelj, posvari svoje učence.« Odgovoril je in rekel: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili.«

Razlaga cerkvenih očetov

Iz 50,4-7
Sv. Justin, mučenec pravi: »Kristus je vedel kdaj govoriti in kdaj molčati«, »saj je Beseda, ki je prinesla na svet nov nauk«, pa dodaja sv. Efrem Sirski. Sv. Ambrož pa pravi, da »modri ve, kdaj je primerneje molčati in kdaj je treba govoriti.« Sv. Ciril Aleksandrijski nadaljuje: »Tisti, ki je poslušal Besedo, je bil napolnjen z močjo in sposobnostjo pridigati« »in slediti Kristusu z ušesi, ki neprestano poslušajo, kaj pravi«, pa dodaja sv. Teodoret iz Kira. Sv. Atanazij pravi: »Netrpeča Beseda je trpela v telesu podvrženem trpljenju, ko je nastavil hrbet tistim, ki so ga bičali.« Sv. Bazilij iz Cezareje dodaja: »Kakšen je bil učitelj, takšen naj bo tudi služabnik, dostojanstven in miren med ponižanjem in žalitvami.« Sv. Ciril Jeruzalemski pa pravi, da je »Kristus pripravil pogumen zgled za svoje učence.« Sv. Atanazij dodaja: »Svoje učence poučuje, na kakšen način prenašati trpljenje.«

Lk 19,28-40 (procesija)
Origen pravi: »Jezus se je približal Bétfagi in Betaniji, ki sta zunaj mesta. Betanija pomeni 'poslušnost' in Bétfaga 'hiša klešč', kar pomeni, da je bil to kraj duhovnikov.« Sv. Ambrož nadaljuje: »Torej se je spustil po pobočju Oljske gore, kjer se vidi mesto Jeruzalem, da bi posadil nova oljčna drevesa, torej pogane, ki ga bodo častili.« Sv. Ciril Aleksandrijski razlaga: »Vsa ta tri leta javnega delovanja v Galileji in tudi med potjo proti Jeruzalemu Jezus ni nikoli jezdil žrebca. Za to kratko razdaljo med Oljsko goro in Jeruzalemom pa je vse zelo skrbno pripravil, da bi jezdil na osličku.« Sv. Efrem Sirski pravi: »Jezus je kralj, toda svoje življenje je ponižno začel v betlehemskih jaslicah in sedaj zaključuje svojo nalogo tako, da ponižno jezdi na osličku proti Jeruzalemu.« Sv. Ambrož še razlaga: »Plašči, ki so jih učenci položili na oslička in ga tako pripravili za Jezusa, prestavljajo njihove kreposti, da bo skrivnostni jezdec vstopil sedaj v Jeruzalem ter zatem v srca poganov, ki bodo verovali.«

Misli Benedikta XVI.

Leto za letom evangeljski odlomek cvetne nedelje pripoveduje o Jezusovem vhodu v Jeruzalem. Jezusova pot se pri evangelistu Luku kaže kot eno samo romarsko vzpenjanje iz Galileje v Jeruzalem. To je 'vzpenjanje' najprej v zemljepisnem pomenu: Genezareško jezero leži okoli 200 metrov pod morsko gladino, Jeruzalem pa v povprečju 760 metrov nad njo. Kakor stopnice pri tem vzponu so nam evangelisti posredovali tri Jezusova naznanila trpljenja ter s tem istočasno pokazali, kako se med tem romanjem dogaja tudi notranje vzpenjanje. Jezus je na poti k templju, k kraju, kjer je Bog, kakor pravi 5 Mojzesova knjiga, želel, da bo tam prebivalo njegovo ime (prim. 5Mz 12,11; 14,23). Sedaj je prišel v ta tempelj, toda njegova pot gre naprej, saj je zadnji cilj njegovega vzpona križ. To je vzpon, ki ga pismo Hebrejcem opisuje kot vzpon do šotora, ki ni narejen s človeškimi rokami, vse do Božjega obličja. Vzpon do Božjega obličja gre preko križa. To je vzpon do 'ljubezni do konca' (prim. Jn 13,1), ki je resnična gora Boga, dokončen kraj stika med Bogom in človekom.

Jezus je prišel iz Betfage in Betanije na Oljsko goro, od koder so namreč pričakovali Mesijov prihod. Naprej je poslal dva svoja učenca, katerima je rekel, da bosta našla privezanega osla, mladiča, na katerega se ni še nihče povzpel. Odvežeta naj ga in mu ga pripeljeta. Na morebitno vprašanje, če imata pravico za to, naj odgovorita: »Gospod ga potrebuje« (Lk 19,31). Učenca sta našla osla in ko so ju vprašali, če imata pravico odvezovati ga, sta odgovorila, kakor jima je bilo zapovedano ter s tem mogla izpolniti njuno poslanstvo. Tako je šel Jezus v mesto na sposojenem oslu, katerega bo takoj zatem naročil vrniti njegovemu gospodarju.

Današnjemu bralcu se utegne vse to zdeti precej obrobno, a za Jezusove judovske sodobnike to vsebuje veliko skrivnostih povezav. V vsaki podrobnosti je namreč navzoč motiv kraljestva in njegovih obljub. Jezus je uveljavil v vsej antiki poznano pravico, da kralj za svojo uporabo zaseže prevozna sredstva. Tudi to, da gre za žival, na kateri še ni nihče sedel, kaže na kraljevo pravico. Predvsem pa gre tukaj za namig na starozavezne besede, ki dajejo vsemu dogajanju globlji pomen. 'Povejte sionski hčeri: Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak jezdi na oslici in na osličku, mladiču vprežne živali (Zah 9,9). Jezus je kralj, ki zdrobi vojne loke, kralj miru in kralj preprostosti, kralj ubogih. Iz razmišljanja o blagrih vemo, da Jezus vlada nad kraljestvom, ki sega od morja do morja in obsega ves svet. To nas tudi spominja na novo, ves svet obsegajoče Jezusovo kraljestvo, ki se v občestvih lomljenja kruha, torej v občestvu z Jezusom Kristusom, razteza od morja do morja kot kraljestvo njegovega miru. Velja si zapomniti, da Jezus dejansko uveljavlja kraljevo pravico. Hoče, da se njegova pot in njegovo delovanje pojmuje na temelju obljub Stare zaveze, ki se v njem uresničijo. Stara zaveza govori o njem in obrnjeno Jezus ravna in živi iz Božje besede in ne iz lastnih načrtov in želja. Njegova zahteva je utemeljena v pokorščini naročilu njegovega Očeta. Njegova pot je pot znotraj Božje besede.

Osel je bil priveden k Jezusu in tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega: Učenci so položili  na žrebe svoja oblačila in 'nanj posadili Jezusa', kakor je zapisal Luka. »Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vse čudeže, ki so jih videli. Govorili so: 'Blagoslovljen, ki prihaja, kralj, v Gospodovem imenu'! Mir v nebesih in slava na višavah!«(Lk 19,37-38).

Beseda iz psalma 118: 'Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu', je bila najprej del Izraelove romarske liturgije, s katero so pozdravljali romarje ob vstopu v mesto ali tempelj. Ta blagoslov so duhovniki izrekali prihajajočim romarjem in ga tako rekoč polagali nanje. Toda beseda, 'ki prihaja v Gospodovem imenu' je medtem prevzela mesijanski pomen. Da, označevala je od Boga Obljubljenega. Beseda je iz blagoslova romarjev postala hvalnica Jezusa. Zdaj častijo Jezusa, ki prihaja v imenu Gospodovem, Jezusa, ki so ga pričakovale in napovedovale vse obljube.

Benedictus (Blagoslovljen, ki prihaja), je zelo zgodaj prišel v liturgijo. Za nastajajočo Cerkev 'cvetna nedelja' ni bila preteklost. Kakor je Gospod tedaj na oslu vstopil v sveto mesto, tako ga je Cerkev videla vedno na novo prihajati v ponižni podobi kruha in vina.

Cerkev pozdravlja Gospoda v sveti evharistiji kot tistega, ki zdaj prihaja, ki je vstopil v njeno središče. Cerkev ga pozdravlja hkrati kot tistega, ki nenehno ostaja Prihajajoči in nas pelje proti svojemu prihodu. Kot romarji se mu približajmo; kot romar nam Gospod prihaja naproti in nas sprejema za svoj 'vzpon' na križ in vstajenje v naravnanosti na končni Jeruzalem, ki v občestvu z njegovim telesom že sedaj raste sredi tega sveta.

Misli papeža Frančiška

»Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu« (glej Lk 19,38) je v prazničnem ozračju vpila sprejemajoč Jezusa množica Jeruzalemčanov. Z mahanjem palmovih in oljčnih vejic smo naredili za naše to navdušenje in s tem izrazili hvalo in veselje, željo, da bi sprejeli Jezusa, ki prihaja k nam, kakor je vstopil v Jeruzalem. Želi si vstopiti v naša mesta in v naša življenja: »Tako kakor je storil v evangeliju, jahajoč na osličku, ponižno prihaja k nam, a prihaja 'v Gospodovem imenu': z močjo njegove božanske ljubezni odpušča naše grehe in nas spravi z Očetom in nami samimi.« Jezus je zadovoljen, ko mu ljudje izrazijo naklonjenost. Ko mu farizeji rečejo, naj utiša otroke in druge, ki mu vzklikajo, jim odgovori: »Če ti umolknejo, bodo kamni vpili« (Lk 19,40). Nič ni moglo ustaviti navdušenja nad Jezusovim vhodom. In nič nam ne preprečuje, da v Njem ne bi našli izvira našega veselja, našega resničnega veselja, ki ostane in da mir. Kajti le Jezus nas rešuje vezi greha, smrti, strahu in žalosti.

Toda današnja liturgija nas uči, da nas Gospod ni rešil z zmagoslavnim vhodom ali z mogočnimi čudeži. Apostol Pavel v drugem berilu pot odrešenja povzame z dvema glagoloma: »izprazniti« in »ponižati« sam sebe (glej Fil 2,7-8). Ta dva glagola nam povesta, do kakšne skrajnosti je prispela Božja ljubezen do nas. Jezus je »sam sebe izpraznil«: odpovedal se je slavi Božjega Sina in postal Sin človekov, da bi bil v vsem solidaren z nami, grešniki. On, ki je brez greha. Pa ne le to: med nami je živel v podobi služabnika; ne kakor kralj, ne kakor knez, ampak kakor služabnik. Torej se je ponižal. In za brezno njegovega ponižanja, katerega nam kaže veliki teden, se zdi, da nima dna.

Prvo dejanje te ljubezni »do konca« (Jn 13,1) je umivanje nog. »Gospod in Učitelj« (Jn 13,14) se poniža vse do nog učencev, kar so delali samo služabniki: »Z zgledom nam je pokazal, da potrebujemo, da nas doseže njegova ljubezen, da se skloni do nas; ne moremo brez tega, ne moremo ljubiti, ne da bi prej On ljubil nas, ne da bi izkusili njegovo presenetljivo nežnost in ne da bi sprejeli, da je resnična ljubezen v konkretnem služenju.«

Toda to je samo začetek. Jezusovo ponižanje pride do skrajnosti v pasijonu: prodan je za trideset kovancev in izdan s poljubom s strani učenca, katerega je izbral in ga imenoval prijatelj. Skoraj vsi ostali zbežijo in ga zapustijo. Peter ga trikrat zataji. Z zasmehovanjem, žalitvami in pljunki je ponižan v duši; v telesu trpi zaradi grozljivih surovosti. Udarci, bičanje in trnjeva krona ga naredijo na videz neprepoznavnega. Utrpi tudi sramoto in krivično obsodbo s strani verskih in političnih oblasti. Postane greh in prepoznan je kot krivičnež. Pilat ga pošlje k Herodu, ta ga pošlje nazaj k rimskemu guvernerju. Ko mu je odrečena vsaka pravica, Jezus na lastni koži izkusi tudi brezbrižnost, kajti nihče noče prevzeti odgovornosti za njegovo usodo. Mislim na toliko ljudi, na toliko odrinjenih, na toliko beguncev. Glede njihove usode mnogi ne želijo prevzeti odgovornosti. Množica, ki mu je malo prej vzklikala, svojo hvalo preoblikuje v krik obtožbe in ima celo raje, da je namesto njega oproščen morilec. Tako pride do smrti na križu, ki je najbolj boleča in sramotna, pridržana izdajalcem, sužnjem in največjim zločincem. Ta samota, obrekovanje in bolečina pa še vedno niso vrhunec njegovega razgaljenja. Da bi bil v vsem solidaren z nami, na križu izkusi tudi skrivnostno zapuščenost s strani Očeta. A v zapuščenosti moli in se izroči: »Oče, v tvoje roke izročam svojega duha« (Lk 23,46). Ko visi na križu, pa se razen s posmehovanjem sooči še z zadnjo skušnjavo: s provokacijo, naj se spusti s križa, naj premaga zlo z močjo in pokaže obličje nekega mogočnega ter nepremagljivega boga. »Toda Jezus prav tukaj, na vrhunca izničenja, razodene resnično obličje Boga, ki je usmiljenje. Odpusti tistim, ki so ga križali, odpre vrata raja skesanemu razbojniku in se dotakne srca stotnika. Če je skrivnost zla kot brezno, je resničnost Ljubezni, ki ga je prečkala, brezkončna. Prispela je vse do groba in podzemlja, prevzela vso našo bolečino, da bi jo odrešila, prinesla luč v temo, življenje v smrt, ljubezen v sovraštvo.«

Božji način delovanja se nam lahko zdi zelo oddaljen. Za nas se je izničil, medtem ko se nam zdi težko že le malo pozabiti sami nase. Prihaja, da bi nas rešil. Poklicani smo izbrati njegovo pot: pot služenja, pot darovanja, pozabljanja sami nase. V teh dneh se na to pot lahko podamo tako, da se ustavimo in pogledamo na razpelo, ki je »Božjo stolico«. Ta teden vas vabim, da se večkrat ustavite pred to »Božjo stolico«. In sicer, da bi se naučili ponižne ljubezni, ki rešuje in daje življenje; da bi se odpovedali sebičnosti, iskanju oblasti in slave. »Jezus nas s svojim ponižanjem vabi, da bi hodili po njegovi poti. Obrnimo pogled k Njemu, prosimo za milost, da bi razumeli nekaj te skrivnosti njegovega izničenja za nas; in tako, v tihoti, kontemplirajmo skrivnost tega tedna.«