Msgr. Stanislav Zore med pridigo v Dravljah ob 30-letnici DKPS. Msgr. Stanislav Zore med pridigo v Dravljah ob 30-letnici DKPS. 

Msgr. Stanislav Zore v Dravljah daroval sveto mašo ob 30-letnici DKPS

»V Dravljah smo se zbrali, da bi 30-letnico društva obhajali tudi s sveto mašo v cerkvi Jezusovega učlovečenja. To je nekaj zelo pomenljivega. Druga Božja oseba, Jezus Kristus, se je učlovečil. Zakaj? Da bi nas odrešil.« S temi besedami na začetku pridige je ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore nagovoril v soboto, 16. marca, popoldne, člane Društva katoliških pedagogov Slovenije (DKPS), zbrane v Dravljah na svojem rednem občnem zboru, ki pa letos sovpada s 30-letnico društva.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Pridiga msgr. Stanislava Zoreta

Dragi bratje duhovniki, spoštovani diakon in ministranti, organist, spoštovani člani Društva katoliških pedagogov Slovenije (DKPS) s predsednico Marijo Žabjek in seveda tudi spoštovani duhovni asistent društva p. Silvo Šinkovec spoštovani dragi bratje in sestre, tisti, ki ste tukaj in tisti, ki so bili dejavni, so dejavni, pa morda danes ne morejo biti z nami. Pa vendar smo združeni v eno samo občestvo hvaležnosti.

Kajti v Dravljah smo se zbrali, da bi 30-letnico društva obhajali tudi s sveto mašo v cerkvi Jezusovega učlovečenja. To je nekaj zelo pomenljivega. Druga Božja oseba, Jezus Kristus, se je učlovečil. Zakaj? Da bi nas odrešil. Ko pismo Hebrejcem spregovori o Božjem nagovarjanju človeštva, pravi, da je Bog mnogokrat in na mnogotere načine nekdaj govoril po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu. Spregovoril nam je po Besedi, ki je meso postala in prebivala med nami.

Jezusova govorica je najprej govorica njegovega učlovečenja. Postal je človek, da bi mi lahko postali Božji. Stopil je na našo zemljo, da bi mi mogli priti v hišo njegovega in našega Očeta, kjer je mnogo bivališč. S svojim učlovečenjem nam je pokazal, kakšen odnos ima Oče do nas. Na poseben način je to povedal v Janezovem evangeliju, kjer je Nikodemu rekel, da je „Bog tako vzljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje.“ Očetov načrt za človeka je torej večno življenje, kar je sopomenka za bivanje pri Bogu, saj je samo v Bogu mogoče večno živeti.

V današnjem evangeliju nam Jezus govori o novosti, ki jo prinaša njegov nauk. Za izhodišče jemlje postave Stare zaveze, kakor smo o njih slišali v današnjem berilu iz 5. Mojzesove knjige. Izpolnjevanje zakonov in naredb z vsem srcem in vso dušo pomeni, da Boga sprejemamo za svojega Boga. Posledica tega izpolnjevanja pa bo izvoljenost pred vsemi narodi. Zaradi spolnjevanja zapovedi in naredb bo ljudstvo postalo sveto ljudstvo Gospodu, svojemu Bogu.

Jezus pa, ki Božjih zakonov ne sprejema na kamnitih tablah postave, kakor jih je sprejelo izvoljeno ljudstvo Stare zaveze, ampak te zakone pozna od znotraj, iz življenja v Sveti Trojici, spregovori o zapovedih, ki segajo globlje in dlje, kakor katerikoli predpis Mojzesove postave. Pri Mojzesu ostajamo na področju povračilnega prava, zob za zob in glavo za glavo. Po človeško gledano je s tem zadoščeno pravičnosti. Vendar je Bog ne samo pravičnost, ampak je tudi ljubezen. Kot otroci Boga, ki je ljubezen, morajo Jezusovi učenci presegati pravičnost, kakšno so sprejemali stari in verjeli, da so pred Bogom dobri, zelo dobri.

Od tod tudi Jezusovo dopolnjevanje postave, ki ga začenja z besedami: „Slišali ste, da je bilo rečeno – ljubite svoje bližnje in sovražite svoje sovražnike.“ Potem pa Jezus pove, kakšno je njegovo sporočilo za tiste, ki mu hočejo slediti: „Jaz pa vam pravim – ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci vašega Očeta, ki je v nebesih.“ V Jezusovih učencih mora pravičnost nujno preiti v ljubezen. Če se to ne zgodi, potem kljub temu, da se razglašajo za Njegove učence, živijo tako, kakor bi se on ne bil rodil in kakor bi ne umrl in vstal za nas. Brez ljubezni in to ljubezni do sovražnikov, ostajamo na ravni pismoukov in farizejev.

Na poseben način nam Jezus spregovori o otrocih. V Jezusovem času so bili otroci nepomembni. Sicer so jih ljudje sprejemali kot znamenje Božjega blagoslova, a zanje se ni nihče kaj prida zmenil.

Jezus je ta pogled spremenil, ko je apostolom, ki so branili otrokom, da bi prišli k njemu, dejal, naj pustijo otroke, da bodo prihajali k njemu, kajti takih je Božje kraljestvo. In ko je spregovoril o Božjem kraljestvu, je povedal, da kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, ne pride vanj. In še, kdor sprejme enega takih otrok v mojem imenu, mene sprejme.

Spoštovani pedagogi, kaj nam to pove za vašo pedagoško poslanstvo, za vaše pedagoško delo. Iz vsega doslej povedanega, da mora katoliški pedagog v svoje pedagoško delo vnašati nekaj več. Seveda mora najprej izpolnjevati vse tisto, kar imate na svojih spletnih straneh napisano kot pomembne kriterije vašega dela. Med te kriterije sodijo strokovnost, ko iščete nova znanja in nove rešitve in obenem ostajate kritični do novosti, ki vam jih ponujajo. Potem smo stalno poklicani k osebnostni ter duhovni rasti. Pedagog namreč svojega poslanstva ne uresničuje samo preko tega, kar nosi v svoji glavi, se pravi preko tega, kar zna, ampak predvsem preko tega, kar je. Mladi namreč rastejo ali padajo ob osebnostih, ki jih učijo in vzgajajo. Zato mora učitelj še posebej skrbeti za svojo osebnost. Obenem se pedagog zaveda, da svojega poslanstva ne more izpolniti sam, ampak se mora povezovati z drugimi, s sodelavci, še prej pa seveda s starši, saj je pedagogova naloga v tem, da staršem pomaga pri njihovi temeljni nalogi in odgovornosti – vzgojiti svoje otroke. Zato mora pedagog v stalnem dialogu s starši uresničevati svoje poslanstvo. Nazadnje pa, čeprav morda najbolj pomembna, je poklicanost. Biti učitelj je lepo, a obenem tudi odgovorno, včasih zelo zahtevno. Imeti mora poseben občutek za človeka, imeti mora veselje do tega dela. Bolj ga mora veseliti delo z otroki kot pa uresničevanje kariernih načrtov. Iz pogleda v oči, iz zvena glasu mora zaznati, kaj se dogaja v duši mladega človeka, ki ga ima pred seboj. In ta mladi človek mora v njem vedno znova odkriti človeka, ki je vreden njegovega zaupanja. Vse to pa veliko lažje uresničuje tisti, ki čuti, da je poklican v pedagoško delo, tisti, ki svojega poklica ne vidi samo kot službo, ampak ga doživlja kot služenje in ga sprejema kot Božji dar.

In kaj je tisto več, kar mora krščanski učitelj živeti v svojem pedagoškem poslanstvu. Najprej zavest, da je otrok pred njim izraz neizmerne Božje ljubezni, ki se je na čisto poseben način uresničila v tem mladem bitju. Potem mora potrpežljivo in spoštljivo v tem otroku odkrivati tiste poteze, v katerih bo lahko razbral njegovo bogupodobnost. Tudi tega otroka je Bog ustvaril po svoji podobi in podobnosti. In ob odkrivanju enega in drugega mora potrpežljivo stopati v službo tega otroka in njegovih darov, da bo mogel ob tvoji pomoči in opori ta otrok rasti v tisto izpolnitev, ki jo je vanj položil Bog ob stvarjenju. Odpovedati se moramo torej skušnjavi, ki bi izhajala iz misli – jaz bom iz tega otroka, jaz bom iz teh otrok naredil ne vem kaj (to bi bil sebičen napuh, v katerem bi otroci postali sredstvo mojih načrtov), in zaupno, v molitvi iskati način, kako odpirati v tem otroku vse možnosti, po katerih bo mogel vanj vstopati Bog in uresničevati svojo voljo s tem otrokom. To pomeni, da ob vsem tem, kar nam govori stroka, učni načrti, predmetniki in toliko drugega, zaslišimo še Jezusovo besedo: Jaz pa vam pravim: Zgledujte se po Očetu, ki ljubi in v ljubezni ne dela razlike. In ko se boste naučili ljubiti, kakor ljubi Oče, boste odkrivali Očetove poteze na obrazu vsakega otroka. Prav ta ljubezen vas bo delala podobne nebeškemu Očetu, saj nam sveti Janez tako prepričljivo pravi: Bog je ljubezen.

Vsem, ki ste del tridesetletne zgodbe Društva katoliških pedagogov Slovenije ob vašem praznovanju še enkrat čestitam. Boga prosim, naj blagoslavlja vaše delo in naj blagoslavlja tudi vse tiste, ki jim je vaše delo namenjeno. In ne preštevajte se! Če je Bog z nami, kaj bi nam moglo biti nemogoče! In če smo mi z Bogom, kaj bi nam moglo biti nemogoče!

Prisluhni pridigi msgr. Stanislava Zoreta

Photogallery

Fotografije iz Dravelj
Nedelja, 17. marec 2019, 10:02