Cerca

Vatican News
Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal. Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal. 

Duhovne misli cerkvenih očetov, Benedikta XVI. in papeža Frančiška za 3. postno nedeljo

Jezus je povedal tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ Ta pa mu je odgovoril in rekel: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹« Sv. Avguštin o priliki pravi: »V Jezusovem nauku smokva predstavlja ves človeški rod, ki ga je Bog prišel rešit.«

2Mz 3,1-8.13-15
Mojzes je pasel drobnico svojega tasta Jitra, midjánskega duhovnika. Drobnico je popeljal onkraj puščave ter prišel do Božje gore Horeb. Tedaj se mu je prikazal Gospodov angel v ognjenem plamenu iz sredine grma. Pogledal je in glej, grm je gorel v ognju, vendar grm ni zgorel. Mojzes je rekel: »Stopim tja in pogledam to veliko prikazen, da grm ne zgori!« Gospod pa je videl, da prihaja gledat in Bog mu je zaklical iz sredine grma in rekel: »Mojzes, Mojzes!« Rekel je: »Tukaj sem.« Rekel je: »Ne bližaj se! Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, na katerem stojiš, je sveta zemlja!« Potem je rekel: »Jaz sem Bog tvojega očeta, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov.« Tedaj si je Mojzes zakril obraz, kajti bal se je gledati Boga.

Gospod je rekel: »Dobro sem videl stisko svojega ljudstva, ki je v Egiptu, in slišal njegovo vpije zaradi priganjačev. Da, poznam njegove bolečine. Zato sem stopil dol, da ga rešim iz rok Egipčanov in ga popeljem iz te dežele v dobro in prostrano deželo, v deželo, v kateri se cedita mleko in med, na kraj Kánaancev, Hetejcev, Amoréjcev, Perizéjcev, Hivéjcev in Jebusejcev.

Mojzes je nato Bogu rekel: »Glej, ko pridem k Izraelovim sinovom in jim rečem: ›Bog vaših očetov me je poslal k vam,‹ pa mi rečejo: ›Kako mu je ime?‹ – kaj naj jim odgovorim?« Tedaj je Bog rekel Mojzesu: »JAZ SEM, KI SEM.« Potem je rekel: »Tako reci Izraelovim sinovom: ›JAZ SEM‹ me je poslal k vam.« Nadalje je Bog še rekel Mojzesu: »Tako reci Izraelovim sinovom: ›Gospod, Bog vaših očetov, Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov me je poslal k vam.‹ To je moje ime na veke in po tem se me boste spominjali iz roda v rod.

1Kor 10,1-6.10-12
Nočem namreč, bratje, da vi ne bi vedeli, kako so bili naši očetje vsi pod oblakom, da so šli vsi skozi morje in so bili vsi v Mojzesa krščeni v oblaku in morju. in so vsi jedli isto duhovno jed in vsi pili isto duhovno pijačo: pili so namreč iz duhovne skale, ki jih je spremljala, skala pa je bil Kristus. Toda večina izmed njih ni bila Bogu po volji, pobiti so bili namreč v puščavi. To se je zgodilo nam v zgled, da mi ne bi poželeli hudega, kakor so oni. Tudi ne godrnjajte, kot so prav tako nekateri izmed njih godrnjali in jih je pomoril pokončevalec. To pa se jim je dogajalo kot zgled, napisano pa je bilo v svarilo nam, ki nas je dosegla dopolnitev vekov. Kdor torej meni, da stoji, naj gleda, da ne pade.

Lk 13,1-9
Prav v tistem času so bili tam navzoči nekateri, ki so mu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovoril jim je in rekel: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Nikakor vam pravim. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Nikakor vam pravim. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.«

Povedal pa je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ Ta pa mu je odgovoril in rekel: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in pognojim. Morda bo naposled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹«

Razlaga cerkvenih očetov
Sv. Efrem Sirski pravi: »Dogodek Galilejcev, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami, se je verjetno zgodil med Herodovim rojstnim dnem, ko je bil Janez obglavljen in sicer kot Pilatov poskus osramotiti Heroda, ker takrat še nista bila prijatelja.« Sv. Ambrož pa pravi, da »ti Galilejci niso bili večji grešniki kot drugi Galilejci in njihove nesreče ne moremo povezati s kakšnim določenim ali izrednim grehom, prav tako nima nobene vrednosti predvidevanje, da so bili ubiti zato, ker je bil njihov dar nečist.« Sv. Avguštin o priliki pravi: »V Jezusovem nauku smokva predstavlja ves človeški rod, ki ga je Bog prišel rešit.« Sv. Ciril Aleksandrijski pa pravi: »Oba, tako vinogradnik in smokva, sta običajni prispodobi Stare zaveze za Izrael. V Jezusovi priliki je smokva posajena v vinogradu in to je nekatere razlagalce pripeljalo do predloga, da lahko drevo predstavlja skupino znotraj Izraela, na primer voditelje shodnic. Napraviti prostor na zemljišču za druge, bi lahko namigovalo na vključitev poganov v Božji Izrael. Prošnja vinogradnika pa poraja misel, da bi lahko to bil Jezus sam med svojim prvim poslanstvom med Judi, vsekakor pa tisti, ki oznanja evangelij usmiljenega odpuščanja Boga po Jezusu, ki v podobi vinogradnika goreče posreduje za tistega, ki umira. Četrto leto bi torej lahko bilo Jezusovo učlovečenje, ko je prišel, da bi kot vinogradnik nahranil Izrael.«

Misli Benedikta XVI.
Bogoslužje tretje postne nedelje nam predstavlja tematiko spreobrnjenja. V prvem berilu iz 2. Mojzesove knjige, je Mojzes, medtem ko je pasel čredo, videl goreč grm, ki pa ni zgorel. Približal se je, da bi opazoval ta čudež, ko ga je glas poklical po imenu ter ga povabil, naj prizna svojo nevrednost tako, da si sezuje sandale, saj je ta kraj svet. »Jaz sem Bog tvojega očeta«, je rekel glas, »Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov«, in še dodal: »Jaz sem, ki sem!« (2Mz 6a.14). Bog se razodeva v življenju vsakega od nas na različne načine. Da bi pa mogli prepoznati njegovo navzočnost, je potrebno približati se mu z zavestjo svoje revščine ter z globokim spoštovanjem. V nasprotnem primeru pa bomo nesposobni srečati ga ter vstopiti v občestvo z Njim. Kakor je zapisal apostol Pavel, je dogodek (godrnjanje Izraelskega ljudstva v puščavi) zapisan v svarilo. Spominja nas, da se Bog ne razodeva nadutim in lahkomiselnim, temveč tistemu, ki je pred Njim ubog in ponižen.

Besedilo iz Lukovega evangelija, ki je oznanjeno na tretjo postno nedeljo, prinaša Jezusov komentar dveh dogodkov iz kronike. Prvi je upor nekaterih Galilejcev, ki ga je Pilat zatrl v krvi. Drugi pa je, ko je se podrl eden od stolpov v Jeruzalemu in pod sabo pokopal osemnajst žrtev. To sta dva precej različna tragična dogodka. Prvega je povzročil človek, drugi pa se je zgodil. Po splošnem mnenju tistega časa, so ljudje mislili, da se je žrtvam zgodila ta nesreča zaradi njihove neke določene težke krivde.

Potem ko je Jezus soočen s preveč poenostavljenim zaključkom, da je zlo, ki doleti nekoga božja kazen, s to razlago povrne Bogu njegovo pravo podobo, Bog je namreč dober in tako nikakor ne more hoteti zlo. In da bi se varovali misli, da so nesreče, ki nekoga doletijo, neposredni učinek osebne krivde, je Jezus dejal: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani« (Lk 13,2-3). S pogledom spreobrnjenja je Jezus pokazal na drugačno branje teh dogodkov. Nesreče in žalostni dogodki ne smejo v nas prebuditi radovednosti ali iskanja domnevnih krivcev, temveč morajo biti priložnost za premislek, s katerim premagamo samoprevaro, da lahko živimo brez Boga ter priložnost, da poživimo z Gospodovo pomočjo prizadevanje za spremembo lastnega življenja. Bog se pred grehom pokaže kot poln usmiljenja, saj ne preneha klicati grešnikov, da se izognejo zlu ter začnejo rasti v njegovi ljubezni ter tudi začnejo konkretno pomagati bližnjemu v težavah. S tem bodo živeli v veselju milosti in se izognili večni smrti. Možnost spreobrnitve pa zahteva, da se naučimo gledati na dogodke življenja z vidika vere spodbujeni s svetim strahom Božjim. Prava modrost med trpljenjem in žalostjo je, pustiti, da nas nagovori nestalnost človeškega bivanja ter da gledamo človeško zgodovino z očmi Boga, ki po načrtu nedoumljive ljubezni, hoče svojim otrokom vedno in samo dobro, a ki včasih tudi dovoli bolečo preizkušnjo, da bi nas pripeljal do večje dobrine.

Kristus nas vabi, da na zlo odgovorimo predvsem z resnim spraševanjem vesti ter s prizadevanjem prečistiti lastno življenje. Če ne, pravi, bomo vsi na isti način pokončani. Dejansko, osebe in družbe, ki nikoli ne postavijo samih sebe pod vprašaj, čaka usoda dokončnega poloma. Medtem ko spreobrnjenje, čeprav ne varuje pred problemi in nesrečami, omogoča soočiti se z njimi na 'drugačen' način. Predvsem pomaga vnaprej opaziti zlo in razkrinkati njene grozeče nevarnosti. V vsakem primeru pa omogoči premagati zlo z dobroto, čeprav morda ne vedno na nivoju dejanj, ki so včasih neodvisni od naše volje, gotovo pa na duhovnem nivoju. Če povzamem: spreobrnjenje premaga zlo v njegovi korenini, ki je greh, čeprav ne more vedno preprečiti posledic.

Dragi prijatelji, prosimo Sveto Marijo, naj nas spremlja na poti postnega časa, da se bo vsak kristjan vrnil s vsem svojim srcem k Gospodu. Naj podpira naš trden sklep odpovedati se zlu ter z vero sprejeti v svojem življenju Božjo voljo.

Misli papeža Frančiška
Dnevne kronike nam vsak dan prinašajo slabe novice: umori, nesreče, katastrofe, kakor tudi današnji evangeljski odlomek. Jezus nam pokaže dva tragična dogodka, ki sta v tistem času dvignila veliko prahu: krvavi dogodki, ki so jih v templju povzročili rimski vojaki, in padec stolpa v Síloi v Jeruzalemu, ki je ubil 18 ljudi (glej Lk 13,1-5).

Jezus pozna vraževerno miselnost svojih poslušalcev in vé, da si to vrsto dogodkov razlagajo na napačen način. Mislijo, da če so tisti ljudje umrli na tako krut način, je to znamenje, da jih je Bog kaznoval zaradi kakšne velike krivde, da so si torej zaslužili. Za tiste, ki so bili obvarovani nesreče, pa je to pomenilo, da so dobri. Jezus odločno zavrne takšen pogled, kajti Bog ne dopušča nesreč zato, da bi kaznoval zaradi krivde. Poudari, da tiste uboge žrtve niso bile nič slabše od drugih. Jezus povabi, da iz tistih žalostnih dogodkov potegnemo opomin, ki se nanaša na vse nas, saj smo vsi grešniki. Tistim, ki so mu zastavili vprašanje, takole odgovori: »Če se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani.«

Tudi danes se pred nekaterimi nesrečami in žalostnimi dogodki lahko znajdemo v skušnjavi, da bi odgovornost naložili na žrtve ali celo na samega Boga. A evangelij nas vabi k premisleku: Kakšno predstavo o Bogu smo si ustvarili? Smo zares prepričani, da je Bog takšen? Ali ni to prej naša projekcija, nek bog, narejen po naši podobi in podobnosti? Jezus pa nas poziva, naj spremenimo srce, naredimo korenit preobrat na poti naše vere, odstopimo od dogovorov z zlom in s hinavščino ter odločno krenemo po poti evangelija. A ponovno se pojavi skušnjava, da bi se upravičevali: »Od česa bi se morali spreobrniti? Ali nismo navsezadnje dobri ljudje, ali nismo verniki, ki tudi dovolj prakticiramo vero?«

Vsak med nami zelo podoben drevesu, ki več let ni rodilo sadu. Na našo srečo pa je Jezus podoben vinogradniku iz evangelija (glej Lk 13,6-9), ki z brezmejno potrpežljivostjo doseže, da nerodovitna smokva ostane še nekaj časa. Gospodarju pravi: »Pústi jo še to leto, morda bo obrodila sad.«

Eno leto milosti, čas Kristusovega poslanstva, čas Cerkve pred njegovim veličastnim prihodom, čas našega življenja, umerjenega z določenim številom postnih časov, ki so nam ponujeni kot priložnosti za kesanje in rešitev. Čas jubilejnega leta Usmiljenja. Jezus je nepremagljivo potrpežljiv in nepopustljivo skrbi za grešnike, zato ni nikoli prepozno za spreobrnjenje. Božja potrpežljivost nas čaka vse do zadnjega trenutka. Spomnil je na sveto Terezijo Deteta Jezusa, ki je dolgo časa molila za spreobrnjenje zločinca, ki je bil obsojen na smrt in je zavračal duhovnika. Svetnica pa je zanj molila in tik pred usmrtitvijo se je obrnil na duhovnika, vzel v roke križ in ga poljubil. Takšna je potrpežljivost Boga, ki dela enako tudi z vsemi nami. Gospod nas namreč veliko krat rešuje, četudi mi tega ne vemo, rešuje nas, ker je do nas zelo potrpežljiv. To je njegovo usmiljenje. Nikoli ni prepozno za spreobrnjenje. Nujno je, čas je. Začnimo danes.

Devica Marija naj nas podpira, da bomo lahko odprli srce za Božjo milost, za njegovo usmiljenje. Pomaga naj nam, da ne bomo nikoli sodili drugih, ampak nas bodo vsakodnevne nesreče spodbudile k resnemu izpraševanju vesti in kesanju.

Sobota, 23. marec 2019, 09:30