V Rimu od 13. do 16. novembra konzulta Viteškega reda Božjega

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Konzulta

Konzulta Viteškega reda Božjega groba v Jeruzalemu predstavlja temeljni posvetovalni organ reda. Pod predsedovanjem kardinala velikega mojstra se je udeležujejo vsi, ki imajo najvišje funkcije v redu, Veliki magisterij, magistralni namestniki in delegati ter po en predstavnik Državnega tajništva in Kongregacije za vzhodne Cerkve.

V zadnjih dvajsetih letih se je konzulta vsakič osredotočila na eno posebno tematiko. Letos je o vlogi namestnika v poslanstvu Viteškega reda Božjega groba v Jeruzalemu, za kar so pod vodstvom generalnega namestnika prof. Agostina Borromea pripravili delovni dokument.

Konzulto je potrebno sklicati vsaj vsakih pet let. Pri tem se v redu z veseljem spominjajo zadnje konzulte, ki je potekala med Letom vere 2013, saj je bila priložnost za razširjeno udeležbo, ko so se vitezi in dame lahko pridružili svojim magistralnim namestnikom in delegatom že navzočim v Rimu za romanje v večno mesto, ki se je zaključilo s srečanjem več kot 3500 vitezov in dam s papežem Frančiškom. Tudi letos bo konzulta v Rimu in sicer od 13. do 16. novembra. V teh dneh se bodo izmenjevala plenarna zasedanja in srečanja udeležencev po jezikovnih skupinah.

Zgodovina Viteškega reda Božjega groba v Jeruzalemu

Viteški red Božjega groba v Jeruzalemu ima svoj izvor v srednjem veku, ponovno pa ga je potrdil blaženi papež Pij IX. leta 1847. Danes je njegov namen usmerjen v prizadevanje za rast duhovnega življenja svojih članov ter podporo katoliške Cerkve v Sveti deželi. Posebej so usmerjeni v finančno podporo ustanov in dejavnosti Jeruzalemskega latinskega patriarhata. V zadnjih desetih letih so prispevali skoraj sto milijonov dolarjev, s čimer so bile zgrajene ali rekonstruirane cerkve, šole in bolnišnice. Veliko pomoči je šlo tudi za podporo družinskih in obrtniških podjetij.

Začetki

Ustanovljen je bil pri baziliki Božjega groba v Jeruzalemu leta 1099, takoj potem, ko so mesto zavzeli križarji. Po drugi strani pa se je rodil iz pobožne navade romarjev, ki so prav v Jeruzalemu prosili za viteško investituro. V prvem obdobju je to izvršil patriarh ali frančiškanski kustos v Sveti deželi ali pa so tam po starodavnem obredu krščanskih vitezov obnovili investituro, ki so jo prejeli drugod. Takšna tradicija, spomini in ravnanje so se ponavljali v raznih različicah v različnih evropskih deželah, kamor so se kanoniki in vitezi umaknili, ko je bilo konec latinske nadvlade nad Jeruzalemom.

Nova oblika življenja reda

Ko preidemo k poznejšemu obdobju, opazimo, da je v l. 1847 prišlo do odločilnega preobrata, ko je sveti oče Pij IX. z bulo Nulla Celebrior dal novo obliko in življenje Redu; s tem, da ga je povzdignil v oporo ustanovljenemu latinskemu patriarhatu v Jeruzalemu.          

Statut

Prvi statut novega Reda sega v leto 1868. Večkrat je bil predmet popravkov, vse do sedanjega statuta, ki ga je potrdil Pavel VI. leta 1977. Med najpomembnejšimi spremembami, do katerih je prišlo v tem obdobju, je potrebno omeniti spremembo, s katero se je papež odpovedal službi velikega mojstra v korist kardinala S.R.C. in pa še tisti ukrep, s katerim je Leon XIII. ustanovil kategorijo dam.

Kaj je danes Red Božjega groba?

Če uporabimo definicijo iz Zakonika cerkvenega prava, potem je to laiško združenje vernikov pod zaščito Svetega sedeža. Temu dodaja statut, ki ga je odobril Pavel VI., dva temeljna namena:- v svojih članih utrjevati praktično krščansko življenje v absolutni zvestobi papežu in nauku Cerkve; - podpirati in pomagati delu in ustanovam katoliške Cerkve v Sveti deželi, posebno latinskega patriarhata v Jeruzalemu.

Predgovor, ki je nekakšen uvod v statut, še bolj natančno pravi, da so »gorečnost pri samoodpovedi sredi družbe, ki ima vsega v izobilju, velikodušno prizadevanje za najšibkejše in nezaščitene, pogumen boj za pravičnost in mir tipične značilnosti Reda Božjega groba«. In še pravi: »Karitativna dejavnost Reda mora imeti svoje korenine v duhovnosti svojih«; končno pa še: »Življenje po krščanski veri se mora kazati znotraj lastne družine, na delovnem mestu, v poslušnosti svetemu očetu ter v sodelovanju s svojo župnijo in škofijo pri krščanskih dejavnostih.

Red zahteva od svojih članov: moralno življenje, religiozno pobožnost, sodelovanje pri cerkvenih dejavnostih,  laiški apostolat,       razpoložljivost za služenje Cerkvi, skrb za ekumenskega duha, zlasti z živim zanimanjem za verske probleme v Sveti deželi.  Romanje v Sveto deželo po statutu ni obvezno, je pa toplo priporočeno in ga spodbujajo.

Organizacijska struktura reda

Osrednja organizacija Reda Božjega groba je strukturirana takole: Veliki mojster je kardinal svete rimokatoliške Cerkve, ki ga imenuje njegova svetost, papež; latinski patriarh v Jeruzalemu, ki je tudi veliki prior Reda; urad predsedstva, katerega člani so generalni guverner in dva namestnika guvernerja;            veliki magisterij, ki ima posvetovalno funkcijo: tega sestavlja ne več kot 18 članov, ki jih imenuje veliki mojster, upoštevajoč geografsko razporejenost. Teritorialno organiziranost oblikujejo namestništva (eno ali več za vsako državo), vsako od teh vodijo po vrsti: laiški namestnik, veliki prior in svet.     

Beraški red

Finančni viri so od prvega do zadnjega centa sad velikodušnosti vitezov, dam in cerkvenih dostojanstvenikov, članov Reda Božjega groba. Red je ponosen na naziv beraški red, saj se s tem razlikuje od drugih viteških redov, ki tudi delajo za dobrodelne karitativne namene, pa imajo na razpolago veliko premoženje. Po trditvah reda je njihova edina lastnina Palazzo dei Penitenzieri, drugače imenovana tudi Palazzo della Rovere, na Ulici sprave, ki jim po pogodbi z nekaterimi najemniki omogoča, da lahko poskrbijo za splošne stroške delovanja Reda in da na ta način res vsak cent do zadnjega porabijo v Sveti deželi.

Trenutna navzočnost v svetu

Trenutno se članstvo reda giblje okrog 30.000 dam, vitezov in cerkvenih dostojanstvenikov, razdeljenih po 60 namestništvih v 40 državah sveta. Eno namestništvo reda je tudi v Sloveniji.