Romanje v Libanon ob 50-letnici združenja ROACO

Andreja Červek – Vatikan

Romanje združenja ROACO vodita kardinal Leonardo Sandri, prefekt Kongregacije za vzhodne Cerkve, in apostolski nuncij v Libanonu Joseph Spiteri. Program je bogat z različnimi srečanji in dogodki. Romarji so že obiskali zdravstveni center v kraju Rweissat, ki ga vodijo sestre Dobrega pastirja. Zdravniki, pogosto prostovoljci, vsak dan oskrbijo okoli 150 oseb, velika večina so muslimanski begunci. Romarji so obiskali tudi sedež Karitas Libanon, ter šolo za iraške otroke begunce, ki jo vodi sirsko katoliška Cerkev. Srečali pa so se tudi z armenskim katoliškim patriarhom Gregoriem Pietrom XX. Ghabroyanom.

V torek so se člani ROACO podali na mejo s Sirijo, kjer se v kraju Tanayel, le nekaj kilometrov od državne meje, nahaja jezuitska hiša. Srečali so se z apostolskim nuncijem v Damasku, kardinalom Mariem Zenarom, ter katoliškimi škofi v Siriji. Kardinal Sandri je zbrane tudi nagovoril in izrazil upanje na postopno normalizacijo razmer v Siriji. Izpostavil je pomembno vlogo pričevanja o Siriji, ki so ga mnogi škofje ponesli v zahodne države. Dodal je, da pa je sedaj prišel tudi čas, ko je škofe mogoče povabiti nazaj v Sirijo ter tako zagotoviti bližino Božjemu ljudstvu, ki sedaj bolj kot kdaj koli prej potrebuje čutiti fizično bližino svojih škofov.

Kardinal Sandri je pri homiliji med sveto mašo, ki jo je daroval skupaj s sirskimi škofi, spomnil, kako so v dolgih letih vojne v Siriji požrtvovalno bili na razpolago svojim ljudem, o tamkajšnjih razmerah pa so bili pripravljeni tudi pričevati in ozaveščati ljudi po različnih tujih državah. »Naše hitenje, ki ga spodbuja evangeljska logika, ne sme izčrpati ali potrošiti kvalitete našega 'biti učenci'. Iskreno želimo položiti na Gospodov oltar naše napore, uboštvo v molitvi in življenju zakramentov, ker se moramo hraniti najprej mi sami, ne jih samo obhajati za druge,« je dejal Sandri.

Spregovoril je tudi o mladih generacijah: »Molimo, da bi Cerkev lahko ostala znamenje in sredstvo evangeljske ponudbe mladim generacijam, kljub sencam in naporom tega časa. Da bi mladi v Siriji lahko tudi preko vas in krščanskih skupnosti odkrivali čudenje nad darom življenja, da bi lahko živeli mir in spravo, ostali v svoji državi ali pa se vrnili v varne razmere, kjer bi svobodna odločitev lahko omogočila narodu, tako zelo pomembnem v zgodovini regije, da bi se ponovno dvignil in se vrnil v normalnost, po kateri hrepeni.«

Kardinal Sandri je spomnil, da jih izpoved vere, ki je ravno tukaj na Vzhodu preko različnih koncilov živela svoje odločilne trenutke, usmerja v pomemben razmislek o njihovem krščanskem načinu razumevanja in življenja v sedanjosti. »Dosego naše sreče ne moremo zaupati nobeni človeški moči. V tem smislu ostajamo vedno romarji na tej zemlji,« je dejal in sklenil: »Biti in ostati učenci, pričevanje novim generacijam, napetost med 'že' in 'še ne' v življenju vere, ki nas spodbuja k življenju v medsebojni ljubezni, je to, kar danes prosimo Gospoda s ponižnostjo nekoristnih in ponižnih služabnikov.«