Nazarija Ignacija sv. Terezije Jezusove Nazarija Ignacija sv. Terezije Jezusove 

V pripravi na nedeljsko kanonizacijo: Nazarija Ignacija sv. Terezije Jezusove

V pripravi na nedeljsko sveto mašo, med katero bo Cerkev dobila sedem novih svetnikov, danes predstavljamo Nazarijo Ignacijo sv. Terezije Jezusove (Nazarijo Ignacijo March Mesa), ustanoviteljico Kongregacije sester misijonark križark Cerkve.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Rodila je se 10. januarja 1889 v Madridu, v družini z desetimi otroki, in že v zgodnjih letih je pokazala veliko versko občutljivost. Ko ji je bilo 17 let, se je Nazarija skupaj z družino preselila v Mehiko. Na ladji je spoznala dve mali sestri zapuščenih ostarelih, ki sta nanjo naredili globok vtis zaradi njune preprostosti. Njena želja po tem, da bi se posvetila Bogu, je postala še večja. Svojo odločitev je sprejela pred gvadalupsko Marijo ter vstopila v red malih sester v hospicu Matías Romero v Ciudadu de Mexicu. Noviciat je opravila v španskem mestu Palencia, kjer je izpovedala svoje prve zaobljube, od tam pa so jo skupaj z nekaterimi sosestrami poslali v bolivijsko mesto Oruro.

Zgled sv. Ignacija: ljubezen do Cerkve, širjenje Božjega kraljestva

Med letoma 1908 in 1925 je Nazarija živela odnos globoke povezanosti z Jezusom ter hkrati prepotovala andsko visoko planoto, da je prosila miloščino za ostarele, za katere je skrbela. Njena zvestoba na poti v hoji za Kristusom je vedno bolj rasla. Nekega dne je zapisala: »Želim ti slediti in umreti kakor ti, žrtev dejavne ljubezni, brez prič in brez tolažb.« Ko je leta 1920 opravljala ignacijanske duhovne vaje, se ji je med meditacijo o kraljestvu zdelo, da »vidi«, da Jezus išče nekoga. Stopila je naprej in se ponudila, da bo »nesla zastavo, oziroma mu sledila ter ga večno ljubila«. Pet let kasneje ji je Gospod razodel svoj načrt zanjo, in sicer da bi ustanovila žensko kongregacijo, ki bi se odlikovala po ljubezni do Cerkve in želji, da bi se Božje kraljestvo širilo za vsako ceno, tudi če bi bilo za to potrebno dati življenje. V enem izmed svojih zapisov je poudarila, da je bil Ignacij Lojolski ustanovitelj Družbe Jezusove in Križark Cerkve.

Odgovor na konkretna pomanjkanja ljudi

Nazarija je svoje namene predstavila odgovornim v Cerkvi, ki so blagoslovili njene načrte. 16. junija 1925 je izstopila iz reda malih sester ter pričela z novo skupnostjo. Večino časa je preživela v bolivijskem rudarskem mestu Oruro, ki je bilo znano zaradi socialnih in političnih bojev. Nazarija je šla na ulice, ponesla Božjo besedo v rudnike, na kmetije Indijancev, v zapore, na tržnice, borila pa se je tudi za pravice delavcev in žensk. Dejavnosti v skupnosti so nastajale kot odgovor na konkretna pomanjkanja ljudi: kjer je bila lakota, je odpirala menze; kjer so bile sirote in žene, ki so ostale same zaradi vojne, je organizirala sprejemne hiše in šole, kjer so se učili brati.

Rast skupnosti

Po 18 letih obstoja je bila skupnost že v Argentini, Urugvaju in Španiji, kamor je prišla leta 1936. To je bilo obdobje, ki je bilo zelo konfliktno s političnega vidika, in v katerem je bila Cerkev preganjana. Tudi sestre skupnosti v Madridu so doživele prihod vojakov, ki so jih nameravali umoriti, vendar pa jih je, po njihovih besedah, mučeništva rešil le božji poseg.

»Križarska vojna ljubezni okoli Cerkve«

Nazarija je umrla 6. junija 1943 v Buenos Airesu, stara 85 let. Njene posmrtne ostanke so leta 1972 prenesli v Oruro, kakor je sama želela. Danes je kongregacija, ki jo je ustanovila, prisotna v 21 državah na štirih celinah. Njeno pravilo še naprej ostaja, da se ne more omejiti na nobeno področje delovanja, ampak gleda na potrebe sveta. Karizmo živijo posvečene žene in laikinje, ki skupaj tvorijo delo, ki ga je ona označila za »križarsko vojno ljubezni okoli Cerkve«.

Nazarijo Ignacijo je za blaženo razglasil papež Janez Pavel II. 27. septembra 1992.

Prisluhni prispevku
Sreda, 10. oktober 2018, 16:17