Marija Katarina Kasper Marija Katarina Kasper 

Med novimi svetniki bo v nedeljo tudi Marija Katarina Kasper

V nedeljo, 14. oktobra, bo na Trgu sv. Petra potekala kanonizacija sedmih blaženih. V pripravi na ta dogodek bomo v prihodnjih dneh predstavili nekatere izmed njih. Danes je na vrsti Marija Katarina Kasper, ustanoviteljica Inštituta ubogih dekel Jezusa Kristusa.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Rodila se je 26. maja 1820 v kraju Dernbach v Nemčiji kot sedmi otrok v številni kmečki družini. Zelo kmalu je spoznala veliko revščino kmečkega prebivalstva: zemlja je bila siromašna, podnebje ostro, pridelek skromen. V tej situaciji je Katarina želela preko dejavne pomoči olajšati fizično in duhovno bedo oseb, ki so jo obdajale. Mislila je, da bi bila poleg njenega osebnega prizadevanja, ustanovitev skupnosti v pomoč na poti za dosego cilja. Kot je kasneje zapisala, je bil cilj širjenje kreposti preko zgleda, nauka in molitve. Tako so 15. avgusta 1851 Katarina in štiri njene prijateljice pred škofom izrekle zaobljube. Leto zatem so, med prvimi duhovnimi vajami, prejele redovniška imena. Od takrat naprej se je Katarina imenovala mati Marija. Tako je nastal Inštitut ubogih dekel Jezusa Kristusa.

Ob smrti Marije Kasper 1725 sester v 193 skupnostih

Vse do smrti je v škofu Petru Josephu Blumu videla resničnega vodjo skupnosti, pastirja, ki jo je vodil pri razločevanju Božje volje. 1. julija 1870 je kongregacija z odobritvijo statutov postala skupnost papeškega prava. Nove redovne hiše je Marija Katarina Kasper odpirala le kadar so jo prosili, naj to stori. Že leta 1855 so se Uboge dekle Jezusa Kristusa razširile preko meja škofije, s prvo hišo v nadškofiji Köln. Ko je umrla, 2. februarja 1898, je skupnost štela 1725 sester, in sicer v 193 hišah – od tega 152 v Nemčiji, 28 v Ameriki, kjer so se sestre posvečale predvsem sprejemu nemških migrantov, 4 na Nizozemskem, 2 v Angliji in 7 na Češkem.

Vedrina, ponižnost, preprostost, mirnost v svetem poklicu

Vendar pa zanjo rast skupnosti nikoli ni bila bistvenega pomena. V enem izmed pisem je zapisala to, kar je bilo zanjo pomembno: »Tako rada bi videla, da bi se delovalo in delalo z vedrino, ponižnostjo ter preprosto mirno v svetem poklicu; v miru in harmoničnosti predvsem za naše posvečevanje, saj nas le to usposablja za to, da moremo sodelovati pri delu za zveličanje bližnjega, za dobro drugih«.

V mnogih stvareh pred tedanjimi časi: dialog, ekologija

Katarina je bila v mnogih stvareh pred tedanjimi časi. Zanjo že v 19. stoletju ni bilo meja med različnimi veroizpovedmi; z veliko naravnostjo je ohranjala odnose prijateljstva in dialoga s predstavniki drugih religij in z ateisti. Tudi njena vez z naravo nam je lahko še danes v spodbudo, prav tako pomenljiv pa je njen zgled hvaležnosti in neskončnega zaupanja v Gospoda: »Vedno se zahvaljujmo dobremu Bogu. Nič se ne zgodi naključno, vse prihaja od Najvišjega,« je rada ponavljala. Njeno zaupanje v Boga je dobro razvidno tudi iz pisma škofu Blumu, katerega je februarja 1853 seznanila glede situacije v skupnosti. Takole je zapisala: »Novinke so zelo goreče … novink in sester je 20, skupaj z otroki in ostalimi nas je 38. Ne skrbite za to, da ne bi mogli živeti zaradi pomanjkanja. Če jih namreč Gospod vodi sem, moramo tudi zaupati, da nam ne bodo manjkale najosnovnejše stvari, oziroma bi, tudi če bi nam le-te kdaj manjkale, mogli to mirno prenašati.«

Katarino Kasper je za blaženo razglasil Pavel VI. 16. aprila 1978. 

Prisluhni prispevku
Torek, 9. oktober 2018, 16:01