Beta različica

Cerca

Vatican News
Blažena Tullio Maruzzo in Luis Obdulio Arroyo Navarro Blažena Tullio Maruzzo in Luis Obdulio Arroyo Navarro  

Gvatemala: Tullio Maruzzo in Luis Navarro – nova blažena mučenca

V Moralesu v Gvatemali je danes potekala beatifikacija Tullia Maruzza, frančiškanskega misijonarja, rojenega v Italiji, in Luisa Obdulia Arroya Navarra, laika tretjega Frančiškovega reda in katehista. Mašo z obredom beatifikacije je daroval prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, kardinal Angelo Becciu.

Andreja Červek – Vatikan

Maruzzo in Navarro sta umrla mučeniške smrti 1. julija 1981. Predstavljata zreli sad Cerkve v Gvatemali, ki je v zadnjih desetletjih 20. stoletja trpela zaradi težkega preganjanja s strani takratnega vojaškega režima. P. Maruzzo je zaradi svojega neutrudnega prizadevanja za revno podeželsko prebivalstvo bil deležen različnih groženj. Na njegovi zadnji pastoralni poti ga je spremljal katehist Luis. Ob povratku domov naletita na zaprto cesto. Prisiljena sta izstopiti iz avtomobila. Zatem sta ustreljena, njuni mrtvi telesi pa obležita na levi in desni strani avta.

Tullia Maruzza in Luisa Obdulia Arroya Navarra so povezovale bistvene poteze duhovnosti, je pri homiliji med mašo dejal kardinal Becciu. »Preprost in vesel življenjski način, ki je lasten ubogim v duhu; živa gorečnost za evangelij, ki podpira delavce za mir; pozorna skrb za revne in pogumna zaščita zadnjih, ki zaznamujeta ljudi dobre volje. To so bile poteze, ki za nas še vedno predstavljajo aktualno sporočilo.«

Blaženi Tullio Maruzzo je Božji dar gvatemalski deželi, kot je zatrdil Becciu. Je dobri pastir, ki ga je Oče poslal, da bi skrbel za njegovo čredo, vse do darovanja življenja. Imel je prijeten značaj, a tudi odločnega. Moč za svoje pastoralno delovanje je črpal iz globokega notranjega življenja, a tudi iz življenja v skupnosti s sobrati, do katerih je bil vedno pozitiven. V vsakem je znal najti »zrno zlata«, torej dobro. Kot dober, goreč in pogumen misijonar se je podajal na nepoznane kraje, da bi prinesel Božjo besedo. Nič mu ni bilo tujega: formacija katehistov, skrb za skupnosti, ljubezen do revnih in bolnih. Bil je tipičen misijonar, ki se pusti voditi ustvarjalni fantaziji Duha, da bi tako opravljal učinkovito in velikodušno pastoralno delo.

Blaženi Luis Obdulio Arroyo Navarro je bil zvesti tovariš, ki ga je Gospod postavil ob p. Tullia v uri mučeništva. Je zrel sad Cerkve v Izabalu, pri čemer je Bacciu spomnil, da ravno letos poteka 50. obletnica ustanovitve apostolskega vikariata v Izabalu. Tudi blaženi Luis se nam predstavlja kot krotak in uslužen človek. Priče se ga spominjajo kot človeka, ki je brez hrupa znal najti konkretno rešitev za probleme v skupnosti, pri tem pa dajal na razpolago svoj čas in svoje sposobnosti. Vedno je bil pripravljen s svojim avtom odpeljati v bolnišnico bolnika ali žensko, ki je bila tik pred porodom, tudi ponoči; opravljal je manjša električna in mehanična dela; frančiškane in redovnice je vedno vozil na odročne kraje. Poleg te značilnosti služenja, ki je bila globoko evangeljska, novega blaženega še posebej zaznamuje krščanska krepost trdnosti. Ko mu je kdo odsvetoval spremljanje župnika, je odgovarjal: »Raje umrem ob p. Tulliu kot pa ob nekem pijancu v gostilni ali baru.«

Kardinal Becciu je spregovoril še o njunem mučeništvu. Morilci so ju nasilno ubili iz sovraštva do Kristusa in evangelija. P. Tullio je bil zelo občutljiv za trpljenje revnih kmetov, ki so zaradi manjšega števila veleposestnikov iz dneva v dan ostajali brez zemlje, ki so jo s težavo obdelovali. Pomagal je torej sredi naraščajoče revščine, tolažil obupane, predvsem pa opozarjal na pravičnost v skladu z Jezusovim naukom. Njegovo pastoralno delovanje je tako dobilo vrednost obsojanja izkoriščanja lokalnih mogočnežev in s tem je njegovo socialno delo bilo označeno kot prevratniško. Kljub grožnjam je nadaljeval svoje apostolsko delo. 1. julija 1981, ko se je po napornem dnevu skupaj z zvestim Luisom vračal domov, so ustavili njun avto, prisiljena sta bila izstopiti, bila sta ustreljena do smrti in puščena na cesti.

Kardinal Becciu je ob koncu še dejal, da je mučeniška smrt novih blaženih dala bogate sadove za gvatemalsko Cerkev: krščanska poživitev skupnosti, vztrajanje v preizkušnjah, edinost in boljša organizacija župnijskih skupin, novi duhovniški in redovniški poklici. »Ta prenova Cerkve, ki je dobila svojo spodbudo s pričevanjem dveh novih blaženih, je potrebna in nujna tudi v naših dneh. Poklicani ste, da varujete sadove dobrega, ki so dozoreli v krvi teh dveh mučencev. Njuna duhovna dediščina pripada predvsem vam!«

Audio
27 oktober 2018, 18:00