Sveta maša in blagoslov doprsnega kipa dr. Lamberta Ehrlicha

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Govor dr. Helene Jaklitsch

Dragi prijatelji, spoštovani zbrani,
če bi danes med Slovenci naredili kratko anketo ter jih povprašali, ali vedo, kdo je bil dr. Lambert Ehrlich, bi marsikdo v nevednosti le zmajal z glavo. Pri tistih, ki bi se jim njegovo ime vendarle zazdelo znano, pa je zelo mogoče, da bi nekje iz njihovih globin, ne da bi se zavedali, od kot se je vzel, zazvenel odgovor »narodni izdajalec«. Kot takega ga je v javni spomin in v svoje učbenike zapisala komunistična oblast, pri tem pa ji je bilo malo mar, da pred zgodovino in ljudmi z lažjo maže velikega domoljuba, pokončnega Slovenca in izjemnega vizionarja. Na ta način je želela pred ljudmi upravičiti umor človeka, ki bi bil edini sposoben organizirati odpor poti okupatorju mimo njih, kot je nekoč priznal eden izmed povojnih zgodovinarjev. Seveda tega ni mogoče prebrati v njegovih objavljenih zgodovinskih zapisih, njegovo priznanje je pribeleženo le kot izrečena beseda svojemu stanovskemu kolegu.

Kdo je bil dr. Lambert Ehrlich, ki se ga je komunistična partija tako bala, da se ni zadovoljila z njegovim umorom, temveč je po vojni z oskrunitvijo njegovega groba poteptala temeljne civilizacijske norme? Rojen je bil v Žabnicah, vasi pod Svetimi Višarij, ki je takrat še spadala pod Koroško, globoko vernim in narodno zavednim staršem. Čas njegove mladosti je bil zaznamovan z nasilnim ponemčevanjem vsega, kar je spominjalo na tisočletno prisotnost slovenskega človeka na koroški zemlji. Kot odličnjak se je vpisal na teološko fakulteto in bil leta 1902 posvečen v duhovnika. Deloval je kot kaplan v Beljaku, v celovški stolni župniji, potem pa postal škofov tajnik ter profesor v celovškem bogoslovju. Rad je opravljal duhovniško službo, z vso gorečnostjo pa je svoje moči razdajal tudi za svoje rojake. Bil je pobudnik ustanovitve številnih slovenskih delavskih in izobraževalnih društev na Koroškem, Narodne čitalnice v Celovcu, ustanovitelj Slovenske krščanske socialne zveze za Koroško, katere naslednica je Krščanska kulturna zveza, ki še danes kot ena izmed dveh osrednjih kulturnih organizacij po njegovem vzoru budi in krepi narodno zavest koroških Slovencev. Brez njega ne bi bilo slovenskega katoliškega prosvetnega doma v Tinjah.  »Če je Bog postavil slovenski narod na Koroško, ima ta narod na Koroškem tudi pravico do obstoja. Kdor je proti temu, naj pokaže od Boga izrecno povelje, naj poda dokaze! Tega poslanstva Nemci ne morejo pokazati, torej imamo Slovenci pravico do obstanka in dolžnost, da izpolnjujemo božjo voljo, da ostanemo, da se branimo,«  je pozival svoje rojake na Koroškem. Tako jasno je zastavil svojo besedo proti nemškemu potujčevanju in proti temu se je boril z vsemi svojimi močmi in preštevilnimi talenti. Le skrajno sprevržen ali pa popolnoma neveden človek mu zato lahko lažnivo ali krivično očita izdajo lastnega naroda. Najhuje pa je, da so mu tako etiketo dali tisti, ki so zaradi lastnih interesov podpisali pakt o sodelovanju s človekom, ki je izdal ukaz: »Naredite mi to deželo spet nemško.«

Po koncu prve svetovne vojne je bil kot odličen poznavalec koroških razmer imenovan v delegacijo, ki je na mirovni konferenci zastopala interese slovenskega naroda. Takrat je spoznal, da za velesile narod, ki nima svoje samostojne politične tvorbe, sploh ne obstaja, zaradi česar so bili Slovenci nemočni v svojih naporih, da bi Koroška ostala del slovenskega ozemlja. Že takrat je v njem začela zoreti ideja o samostojni Sloveniji, ki jo je kasneje razvijal in zanjo navduševal mlade, ki so se zbirali okoli njega na Svetih Višarjah.

Zaradi svoje izrazito narodnozavedne drže je moral po prvi svetovni vojni zapustiti Koroško. Prišel je v Ljubljano, kjer je že kot mednarodno uveljavljen strokovnjak nadaljeval svoje profesorsko delo na teološki fakulteti mlade slovenske univerze. Tudi tu je posebno skrb izkazoval revežem, pri ljudeh je spodbujal misijonsko zavest, saj je želel »osvojiti ves svet za Kristusa Kralja«. Svoj čas je še posebno rad namenjal študentom. Leta 1932 je kot študentski duhovnik ustanovil akademski klub Straža. Njene člane je spodbujal k javnemu delovanju, pri tem pa poudarjal doslednost pri vzgoji mladih izobražencev v idejno neupogljive katoličane in narodno zavedne Slovence, občutljive za stisko sočloveka. Ko je prišel čas, so njegovi stražarji ob robu kraških jam in v rudniških jarkih umirali v zvestobi svojemu narodu in veri.

Dr. Ehrlich tudi ni ostal slep za preganjanje slovenskih rojakov na oni strani meje z Italijo ter na to opozarjal tako svetno kot cerkveno oblast. Vedel je, koliko zla je boljševistična revolucija prinesla sovjetskemu človeku, zato je bil neomajen nasprotnik komunizma. Boj proti njemu je bil zanj tudi boj za slovenstvo. Danes, ko otipljivo čutimo posledice revolucije na narodnem telesu, spoznavamo, kako dobro je razumel brezbožni komunizem. Ko so stražarji in druge katoliške študentske skupine, ki jih je spremljal kot duhovnik, preprečile komunistični prevzem študentskega gibanja na ljubljanski univerzi, si je nakopal njihovo nepomirljivo sovraštvo. To se je po začetku vojne samo še krepilo, saj dr. Ehrlich tudi takrat ni miroval. Še preden je vojna dosegla naše kraje, je pozival vodilne slovenske politike, da naredijo vse, kar se da, da utrdijo položaj Slovencev med zavezniki. Predlagal je ustanovitev ilegalne slovenske vlade, za katero okupator ne bi vedel, njen cilj pa naj bi bil ustanovitev Združene Slovenije, v kateri bi bila tudi Primorska in Koroška. Vanjo je želel vključiti vse, tudi komuniste. Zavedal se je, da je v vojni, v kateri je načrt vseh treh oz. štirih okupatorjev uničenje slovenskega naroda, potrebno sodelovati. Toda pri tem ni bil naiven – od komunistične partije je pričakoval jasno zavezo, da se bo držala dogovorjenih ciljev, ki bodo v korist vseh Slovencev, od slovenskega političnega vodstva pa, da se bo ob morebitnem nespoštovanju dogovorjenega učinkovito zavarovalo. Toda kakor kralj Joakim ni upošteval preroka Jeremija, tako tudi slovenski politični vrh takrat še ni doumel Ehrlichovega preroškega vpogleda v prihodnost, ki je prinesla strašljive posledice za vse.

Slaba dva meseca pred svojo smrtjo je dr. Ehrlich italijanskim okupacijskim oblastem poslal spomenico, ki je bila po vojni deležna popolne zlorabe s strani nove oblasti, in, kar je še huje, takratnega zgodovinopisja. Tako en kot drugi sta zamolčala, da je bila spomenica v prvi vrsti ostra kritika italijanske okupacijske politike in ne le prošnja oblastem po ustanovitvi avtonomne varnostne službe kot zaščite pred komunističnem terorjem. V spomenici je dr. Ehrlich jasno zapisal, da je položaj slovenskega naroda obupen, »ne le zaradi nekrščanskega in barbarskega ravnanja okupacijskih oblasti in rastočega komunističnega oziroma partizanskega nasilja nad nezaščitenimi civilisti v mestih in na podeželju, ampak tudi zaradi očitnega cilja vseh kompetentnih faktorjev osi: uničenje slovenstva kot takega«. Da je imel dr. Ehrlich prav, ko je opozarjal pred krutostjo brezbožnega komunizma, dokazuje preko tisoč imen, zapisanih na ljubljanskih farnih ploščah, žrtvah revolucionarnega nasilja, ki jih je Nova Slovenska zaveza z veliko požrtvovalnostjo in trudom postavila pred dvajsetimi leti. Četudi bi samo ta imena spominjala na krut revolucionaren obračun z narodno zavednimi Slovenci, ki si niso želeli totalitarne oblasti, bi bil ta zločin vreden največje obsodbe pred zgodovino. Toda tem imenom se pridružujejo še imena tisočih in tisočih, zapisanih na farnih ploščah po vsej Sloveniji.

26. maja 1942 se je na Streliški ulici v Ljubljani končalo življenje tega velikega moža, skupaj z njim pa je usahnilo tudi mlado življenje študenta Viktorja Rojica. Nobeno herojstvo ni bilo ubiti 64-letnega človeka, čeprav se je njegov morilec vse življenje ponašal z nazivom narodni heroj. Z njegovim umorom se je revolucija pravzaprav udejanjila na najbolj krvav način, zato dr. Ehrlich upravičeno dobiva prvo mesto med slovenskimi mučenci v postopku beatifikacije.

Spoštovani,
dr. Ehrlich je v svojem času dal odgovor za prihodnost našega naroda. Njegova vizija, da bi slovenski narod zaživel v samostojni državi znotraj svobodne Evrope, se je uresničila 25. junija 1991, ko je Slovenija postala samostojna in mednarodno priznana država. Toda to ne pomeni, da nam dr. Ehrlich ničesar več ne more dati. Ravno nasprotno! Njegov zgled v neomajni zvestobi slovenskim koreninam in krščanski veri, njegov pogum in njegovo neutrudno delo za slovenski narod bi moral navduševati in oplemeniti vse nas, še posebej pa mlade, ki so poklicani, da spreminjajo svet na bolje; ki so poklicani, da poiščejo novo vizijo za prihodnost slovenskega naroda; vizijo, ki mu bo dala novega zagona in novih moči. Morda se ob teh besedah komu porajajo črne misli, saj se zdi, da vse, za kar so si prizadevali naši predniki, razpada pred našimi očmi; da nikoli ne bo bolje, saj našo državo znova in znova vodijo ljudje, ki je nimajo radi. Toda tudi v Ehrlichovem času se je ideja o samostojni Sloveniji zdela nedosegljiva, a mu to ni vzelo poguma, da zanjo ne bi navduševal svoje rojake.

Želela bi si, da bi bila danes tu množica mladih, ki bi s svojo prisotnostjo potrjevala svoje navdušenje nad tem izjemnim možem. Toda posledice več desetletnega omalovaževanja in brisanja spomina nanj in na druge velike može, ki jih je dal slovenski narod, so vidne. Majhne ljudi je pač strah velikanov duha, ob katerih njihova majhnost še bolj prihaja do izraza. Nič čudnega, da zato še z večjo zagrizenostjo brišejo njihove sledove, čeprav slutijo, da bo »pravični, ko umrje, obsodil živeče hudobneže … videli bodo konec modrega, videli bodo to in se rogali. In zatem bodo postali zaničevan mrtvak, sramota med mrtvimi na veke; in njih spomin bo izginil« (Modr 4). Naša naloga, ki jo na poseben način danes s to slovesnostjo že uresničujemo, torej ostaja. Vrniti izjemnega moža v narodni spomin za naš mladi rod. Da bo lahko ob njegovem zgledu rastel, se kalil in navduševal za nesebično delo za našo skupno prihodnost. Da bo ob njegovem zgledu našel svoj odgovor za prihodnost našega, slovenskega naroda.