Msgr. Juliusz Janusz v Brežicah: Okrasje cerkve poudarja pobožnost do zavetnika župnije

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Pridiga msgr. Juliusza Janusza
Spoštovani gospod župnik,
dragi verniki.
Medtem, ko že sedem let opravljam dolgo romanje po slovenski zemlji, sem vesel, da imam danes priložnost obiskati to starodavno župnijo, ki se nahaja na prelepem delu mejne pokrajine med Štajersko in Dolenjsko. Zahvaljujem se vašemu župniku, spoštovanemu Milanu Kšeli, ki me je povabil z veliko prijaznostjo. Na njem je, da še naprej spodbuja pastoralno oskrbo katoliške Cerkve, ki se je tukaj začela okoli leta 1200. Z rastjo vere prebivalcev tega območja, se je razvila krščanska tradicija, ki se je izražala tudi z gradnjo župnijskih cerkva. Sedanja cerkev, kot veste, sega v leto 1781. Po veliki povodnji, je bilo potrebno novi tempelj zgraditi na drugem mestu. V notranjem okrasju prevladujejo dela, ki poudarjajo pobožnost do zavetnika župnije, svetega Lovrenca. Svojo pozornost in molitev želimo danes osredotočiti na lik tega svetnika.

V krščanski tradiciji, še posebno v Španiji, se spominjajo in častijo grozno smrt, kakršni je bil podvržen mučenec diakon, sveti Lovrenc. Enkrat sem obiskal El Escorial, raženj, na katerem naj bi sežgali svetega Lovrenca. Manj pa se morda spominjamo njegovega velikega dobrodelnega dela. O tem njegovem krščanskem pričevanju, pričevanju ljubezni, nam da premišljevati tako prvo berilo, kot tudi evangelij. Drugo pismo svetega Pavla Korinčanom: »Kdor pičlo seje, bo tudi pičlo žel; in kdor obilno seje, bo tudi obilno žel. Vsak, kakor je v srcu namenil, ne z žalostjo ali po sili; kajti veselega darovalca Bog ljubi. More pa vam Bog vsako milost podeliti v obilni meri, da boste imeli vedno vsega dovolj in vam bo še obilo ostajalo za vsako dobro delo, kakor je pisano: »Razdelil je, dal ubogim, njegova pravičnost ostane vekomaj.« (2 Kor 9,6-10). Sveti Lovrenc je sledil Jezusovim besedam zbranim v evangeliju in je svoje življenje podaril Jezusovemu zgledu: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgubil, kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje.« (Jn 12, 24-26).

Nismo vsi poklicani k mučeništvu, vsi pa smo poklicani, da preoblikujemo božjo besedo v dobra dela, v dobrodelnost, v dela apostolata besede in v dela apostolata konkretne ljubezni. Zagotovo tudi v tej župniji ne manjka ljudi, ki z veseljem poslušajo božjo besedo in skrbijo za to, da jo posredujejo prihodnjim generacijam, predvsem v družini in v župnijskih dejavnostih. Toda po sedmih letih svojega apostolskega službovanja v Sloveniji z obžalovanjem ugotavljam, da civilna družba, vlada ne omogoča svobodnega uresničevanja evangelija v vsakdanjem življenju. Sporazum med Svetim sedežem in slovensko vlado, ki je bil podpisan leta 2001 in ratificiran leta 2004, še vedno ostaja beseda brez konkretne naklonjenosti, kot je bilo obljubljeno. Nimamo zakonov, ki zagotavljajo vojaško oskrbo, oskrbo v zaporih, v bolnišnicah. Krščanske šole so diskriminirane z nezakonitim zmanjšanjem državnih subvencij, mediji se zabavajo s posredovanjem lažnih novic o Cerkvi. V državi s krščansko večino, bi človek pričakoval bolj konkretno sodelovanje med Cerkvijo in državo. Služba diakonstva, ki ga je udejanjal sveti Lovrenc, je služila za oblikovanje ravnotežja v družbenem življenju. Vendar Cerkev, tako kot sveti Lovrenc, ne bo izgubila poguma in bo nadaljevala s setvijo besede ljubezni, sprave in resnice. Življenje družbe ne more biti zaznamovano z lažnimi obljubami, z gestami, ki ne premorejo prijateljstva, z navideznim spoštovanjem, ko pa se dane besede ne drži.

Približuje se velik praznik Vnebovzetja naše Gospe, Marije, Gospodove Matere. Po vsem svetu organizirajo romanja, obrede, Marijine praznike. Hvala Bogu bodo tudi v Sloveniji verniki 15. avgusta napolnili cerkve in se izročili varstvu Marije Pomagaj. Marija je bila svetemu Lovrencu zgled tudi v vedenju. Njena zvestoba, njena preprostost in predvsem njena tankočutnost videti potrebe bližnjega, kot je dokazala v Kani Galilejski. Na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja častimo velikega svetnika patra Maksimiljana Kolbeja, ki se je ponudil namesto nekega družinskega očeta v taborišču smrti v Auschwitzu in je utrpel grozljivo smrt zaradi lakote. Po 2. svetovni vojni smo imeli tudi tukaj v Sloveniji mučence, laike in duhovnike, ki jih je mučila in umorila komunistična vlada. Ni se nam potrebno učiti o mučeništvu svetega Lovrenca, saj so ljubljanskega nadškofa Volka komunisti skoraj zažgali živega. O teh stvareh se ne želi govoriti, vendar sprava brez zgodovinske resnice ni možna. Cerkev je vedno izvajala pravilo: »Suaviter in modo fortiter in re«, kar pomeni: na prijazen način, a z odločnostjo. Sveti Lovrenc nas vabi, naj ne izdamo resnice o Jezusu Kristusu, naj ga posnemamo v njegovi zvestobi Bogu in v njegovem usmiljenju. Svetniki, kot je sveti Lovrenc, navdihujejo našo zvestobo. Njim zaupajmo naše veselje in naše skrbi. Kot oni, želimo biti zvesti Kristusovi učenci, želimo ostati blizu Bogu in Mariji. To čustvo zelo dobro izraža Marijanska pesem, ki je razširjena in poznana tudi v Sloveniji, ki nosi naslov Črna Marija. Lahko jo zapojemo skupaj, vi v slovenščini in jaz v poljščini: Jest zakatek na tej ziemi.

Želim vam veselo nadaljevanje tega praznika in vam zagotavljam svojo molitev.