Msgr. Stanislav Zore o svetovnem srečanju družin: Veselje pristnega srečanja

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Svetovno srečanje družin v Dublinu na Irskem je bilo izredno polno doživetje. Družine z vsega sveta so med seboj delile evangelij družine, da bi ga kot veselje prinesle svetu. To veselje je bilo čutiti na vsakem koraku. Ne veselje omamljenosti, ločenosti od življenja in resničnosti, ampak veselje pristnega srečanja, veselje človeka nad človekom, veselje človeka ob spoznanju, da hodi z Bogom in da Bog hodi z njim, veselje nad čudovitim darom ustvarjenosti in življenja, veselje nad otroki in mladimi, ki s svojo radoživostjo celotnemu dogajanju dajejo posebne odtenke pristnosti.

Škof iz Slovenije in žena iz Afrike

Ker sem zaradi obveznosti na Irsko prispel šele v sredo zvečer, sem se v četrtek zjutraj spraševal, kam pa naj grem sedaj. Napotil sem se proti izhodu iz univerzitetnega kampusa, kjer smo nekateri stanovali. Bilo je še zelo zgodaj, še polmrak. Dohitela me je gospa, doma iz Afrike, ki je v porajajoče jutro prinesla vso pisanost in življenjsko moč svoje kulture. Ob prvem pogledu sem vedel, da je tudi ona prišla na srečanje družin. In pot sva nadaljevala skupaj – škof iz Slovenije in žena iz Afrike – oba pa člana vesoljne družine Katoliške Cerkve.

Potek srečanja

Srečanje je bilo sestavljeno iz treh temeljnih sklopov. Prvi sklop je bil tako imenovani pastoralni kongres o družini, drugi sklop je bil Festival družin v soboto, zaključni dogodek Svetovnega srečanja družin pa je bila sveta maša s papežem Frančiškom.

Pastoralni kongres

Na pastoralnem kongresu o družini so bila na voljo predavanja in delavnice. Ključne teme so izhajale iz posinodalne spodbude papeža Frančiška Radost ljubezni, in so govorile o vlogi tehnologije v družini, o vplivu spora na družine in otroke, o graditvi bolj trajnostnega pristopa k gospodarstvu, delu in okolju, o veri in družini, o vodstvenih vlogah žensk ter o vlogi izobrazbe pri dvigovanju družin iz revščine. Vsako od teh tem je obravnavalo več predavanj oziroma delavnic. Naj za boljšo predstavo povem, da je bilo samo v četrtek petindvajset predavanj in delavnic, ki so se zvrstile v dopoldanskem in večernem času.

Vmes je potekal poseben program za otroke in mlade. Veliko pozornost so prostovoljci namenili predstavljanju in uveljavljanju Youcata za otroke. V ta namen je bil postavljen precej velik šotor, v katerem so prostovoljci delali z družinami, saj je sam katekizem za otroke zamišljen tako, da v obdelovanje neke teme poveže vso družino. Starši in otroci se med seboj pogovarjajo o določeni temi iz življenja vere in odnosov. Na ta način se doseže dva cilja: najprej se družine učijo in usposabljajo za medsebojni pogovor, ki je danes, kot nam je vsem znano, precej oslabljen – zlasti vsebinski pogovor –, preko pogovora pa se potem te družine seznanjajo tudi z vsebinami naše vere in znajo o svoji veri tudi spregovoriti, kar pomeni, da se naučijo biti tudi pričevalci za svojo vero. Upam, da bomo ta Katekizem za otroke čim prej dobili tudi pri nas.

Festival družin

Festival družin, ki nas je obogatil v soboto, je bil v resnici festival glasbe, pesmi, plesa, pričevanj družin in nazadnje nagovora papeža Frančiška, med katerim je spregovoril znamenite besede: »Ljudje pravijo, da je katoliška Cerkev mrtva … jaz ne mislim tako.« Te besede so prihajale iz doživljanja 80.000 glave množice, ki se je kot eno srce in ena duša predala temu praznovanju družine. Družine z različnih koncev sveta, ki so pričevale o svojem življenju – begunske družine, razdeljene družine, družine s starimi starši, družine v primežu digitalne kulture – so dokazovale, da gre za ljudi, ki so vpeti v resničnost življenja in se morajo vsak dan soočati z vsemi izzivi, ki jih postavljajo okolje in odnosi. In vendar je bilo slovesno praznovanje edinosti, veselja in vere. Ti ljudje so izkustveno vedeli, kaj pomenijo papeževe besede, ko je spregovoril o »družini kot o vezivnem tkivu družbe in Cerkve«. Vedeli so tudi, kaj vse je potrebno njim, da jih povezuje med seboj kot družino, da morejo potem biti vezivo družbe in Cerkve. In s hvaležnostjo so sprejeli papeževo besedo, da moramo odgovorno skrbeti za družino, jo spodbujati in varovati na vse potrebne načine.

Ko je ob koncu Festivala družin, ko se je dan prevesil v noč, zapel sloviti tenorist Andrea Bocelli zapel Schubertovo Ave Mario in Nessun dorma iz Puccinijevega Turandota, je dan dosegel vrh umetniškega doživljanja in hkrati mistične poglobitve v lepoto družin in njihovega druženja.

Nedeljsko mašno slavje

Sklepno dejanje Svetovnega srečanja družin je bilo nedeljsko mašno slavje s papežem Frančiškom, na katerem se je zbralo pol milijona ljudi. Pol milijona vernikov. Napovedan je bil deževen dan in takšen se je zjutraj tudi predstavil. Dežju se je pridružil tudi veter, ki je vztrajno pihal vse do večera. In vendar so se od zgodnjega dopoldneva reke ljudi stekale v Phonenix Park, da bi tam doživele središče krščanskega in družinskega življenja – sveto mašo. V nagovoru je papež spodbudil in opogumil družine, naj živijo iz Božje besede, kajti te besede »kažejo na končni izvir vsega dobrega, ki smo ga doživeli in ga praznovali tukaj … to je Božji Duh, ki stalno prinaša novo življenje v svet, srca, družine, hiše in župnije. Vsak nov dan v življenju naših družin in vsaka nova generacija prinašata s sabo obljubo novih binkošti, domačih binkošti, novo izlitje Duha … ki zares daje pogum.«

Papež: »Ljudje pravijo, da je Katoliška Cerkev mrtva … jaz ne mislim tako«

Nasploh se mi je zdelo, da je ob vseh pomembnih stvareh, ki so jih družine slišale na dogajanjih v sklopu Svetovnega srečanja družin, ves čas bilo prisotno središčno za življenje družine; v molitvenem središču sredi prireditvenega prostora so se pred izpostavljenim Najsvetejšim vrstili številni in posamezniki, ki so klečali, sedeli, stali in molili v tišini. In ob vsem drugem je bila za vse sveta maša osrednji dogodek dneva.

Zato bi še enkrat ponovil papeževe besede: »Ljudje pravijo, da je katoliška Cerkev mrtva … jaz ne mislim tako.«