CERKEV

Svetovno srečanje družin 2006: Valencia

Še en dan nas loči do začetka Svetovnega srečanja družin v Dublinu. V pregledu dosedanjih tovrstnih dogodkov smo prišli do petega srečanja, ki je potekalo v Valencii julija 2006. Udeležil se ga je papež Benedikt XVI., za temo pa je izbral »Prenos vere v družini«.

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Starši prvi odgovorni za prenos vere

Kot ponavadi, je sveti oče tudi tokrat zbrane družine nagovoril ob dveh priložnostih: med sobotnim molitvenim bdenjem ter med sklepno sveto mašo srečanja naslednji dan. V prvem nagovoru je poudaril, da se vere naučimo družini, nato pa raste in se utrjuje preko molitve in krščanskega življenja. »Prenesti vero otrokom, s pomočjo drugih oseb in ustanov kot so župnija, šola ali katoliška združenja, je odgovornost, na katero starši ne smejo pozabiti, je opustiti ali jo popolnoma prepustiti drugim. Kot pravi Katekizem Katoliške Cerkve, se "krščanska družina imenuje domača Cerkev, ker izraža in uresničuje skupnostni in družinski značaj Cerkve kot Božje družine".«

Pomembna vloga starih staršev

Ob koncu je Benedikt XVI. spregovoril še o pomembni vlogi starih staršev v družinah: »Ti so lahko – in so pogosto – poroki ljubezni in nežnosti, ki ju mora vsako človeško bitje dajati in prejemati.

Otrokom nudijo pogled na čas, so spomin in bogastvo družin. Naj nikoli in iz nobenega razloga ne bodo izključeni iz družine. So zaklad, katerega ne smemo iztrgati novim generacijam, posebej takrat, ko dajejo pričevanje vere ob bližajoči se smrti.«

Poklicani, da bi dosegli popolnost v ljubečem odnosu in občestvu z drugimi

Med homilijo naslednji dan pa je sveti oče spomnil, da noben človek ni dal sam sebi življenja ali si o njem sam pridobil temeljnih spoznanj: »Vsi smo od drugih prejeli življenje in njegove temeljne resnice ter smo poklicani, da bi dosegli popolnost v ljubečem odnosu in občestvu z drugimi. Družina, utemeljena na nerazvezljivem zakonu med moškim in žensko, izraža to razsežnost odnosov – sinovsko in skupnostno – ter je okolje, v katerem se lahko človek rodi z dostojanstvom, raste in se razvija na celosten način.«

Vsaka družina ima svoj začetek v Bogu

»Na začetku vsakega človeka, in zato v vsakem človeškem očetovstvu in materinstvu, je prisoten Bog Stvarnik. Zato morajo starši sprejeti otroka, ki se rodi, ne le kot svojega, ampak tudi kot Božjega otroka, ki ga Bog ljubi takšnega, kakršen je, in ga kliče k božjemu sinovstvu.

Še več: vsako porajajoče dejanje, vsako očetovstvo in materinstvo, vsaka družina ima svoj začetek v Bogu, ki je Oče, Sin in Sveti Duh.«

Krščanski starši so poklicani k verodostojnemu pričevanju

»Vera torej ni zgolj nekakšna kulturna dediščina, ampak nenehno delovanje Božje milosti, ki kliče, pa tudi človekove svobode, ki lahko ta klic sprejme ali zavrne. Krščanski starši so poklicani, da verodostojno pričujejo o svoji veri in krščanskem upanju. Božji klic in Kristusova dobra novica morata priti do njihovih otrok z največjo možno jasnostjo in pristnostjo.«

Kdaj družina prenaša vero

»Krščanska družina prenaša vero, kadar starši svoje otroke naučijo moliti in molijo z njimi (prim. Apostolsko pismo o družini, 60); ko jih približajo zakramentom in jih uvedejo v življenje Cerkve; ko se vsi zberejo ob branju Svetega pisma, ki razsvetli družinsko življenje z lučjo vere ter slavijo Boga kot Očeta.«

Krščanska vzgoja je vzgoja k svobodi in za svobodo

»Cerkev pa ne preneha spominjati, da resnična svoboda človeškega bitja prihaja iz dejstva, da je bilo ustvarjeno po Božji podobi in podobnosti. Zato je krščanska vzgoja vzgoja k svobodi in za svobodo.«

Prisluhni prispevku