Kardinal Amato o novi blaženi Venezuelki Carmen Rendiles

s. Leonida Zamuda, SL – Vatikan

Carmen Rendiles dopolnjuje dragoceno zbirko venezuelske svetosti

»Najprej povejmo, da je Venezuela blagoslovljena zemlja, ki je neprenehoma videla cveteti svetost svojih sinov in hčera. Naj spomnimo, da je maja leta 1995 papež Janez Pavel II. za blaženo razglasil s. Mario de San José (1875-1967), ustanoviteljico sester avguštink rekolekt Srca Jezusovega. Nekaj let zatem je 27. aprila 2008, prav tako v Caracasu, potekala beatifikacija matere Candelarije de San José, ustanoviteljice venezuelskih sester karmeličank. Poleg njiju je še veliko drugih vzornih Venezuelcev, kot npr. častitljivi José Gregorio Hernandez (1864-1919) – zdravnik, znanstvenik in univerzitetni profesor, mož globoke duhovne modrosti, čigar junaške kreposti je Cerkev priznala leta 1986 – ter Božja služabnika, zakonca Arístides Calvani in Adela Abbo Fontana, ki sta si prizadevala pričevati evangelij v tej deželi, ki je tako bogata z zgodovino in darovi narave ter z milostjo.

Želim biti sveta

S svojo beatifikacijo mati Carmen Rendiles bogati to dragoceno zbirko venezuelske svetosti. Vse svoje življenje je ljubila in spoštovala svoj poklic ter ohranjala vero, z namenom, da bi postala svetnica. Pogosto je ponavljala: "Želim biti sveta. Želim reči kot sv. Pavel: ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni." Zaupala je v Boga in je odpirala svoje srce vsem, posebej revnim. Za dekleta je poleg kolegija sv. Ane v Caracasu ustanovila tudi kolegije v Méridi, Valenciji in Belénu. Naklonjena in pozorna je bila tudi do duhovnikov, za mnoge je postala modra in materinska svetovalka. Do svojih duhovnih hčera je bila dobra in velikodušna. Posebej pozorna je bila do bolnih, katere je obiskovala, jim služila in pomagala na različne načine. Njena posebnost je bila tenkočutnost, spoštovanje in odpuščanje do tistih, zaradi katerih je trpela.

Kot vrhovna predstojnica vsak mesec pisala svojim sestram

Mati Carmen je kot vrhovna predstojnica za svoje sestre vsak mesec napisala pismo, ohranjenih je 117 in predstavljajo pravi razpravo o pedagogiki redovništva. V aprilskem zapisu iz leta 1969 beremo: "Drage hčere … v vsakem trenutku obnavljajmo svoje posvečenje, svoje zaobljube, bodimo vedno pripravljene izpolniti Božjo voljo z veseljem in tako bomo srečne." V zadnjem pismu, aprila 1977. leta, pa sestre vabi, naj molijo, da bi se grešniki vrnili k evharistični mizi ter za to, da bi mogle tudi one "umreti in vstati s Kristusom, ki je naše življenje in vstajenje". Zaključi z besedami: "Preko Marije k nam prihajajo vse milosti." Gre za pravo duhovno oporoko za njene sestre, hkrati pa tudi za povabilo, namenjeno vsem – duhovnikom, posvečenim in laikom – da bi naredili kvalitetni skok v svojem krščanskem življenju ter dali spodbudo svetosti našemu vsakodnevnemu bivanju.«