Beta različica

Cerca

Vatican News
Jubilejno romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje na prostoru pred baziliko Marije Pomagaj Jubilejno romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje na prostoru pred baziliko Marije Pomagaj 

Jubilejno romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje

»Danes obhajamo jubilejno, 50. romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje. Ob tem prazničnem romanju se želim zahvaliti vsem tistim, ki so kmalu potem, ko je revija Ognjišče prerasla Farno ognjišče in začela nagovarjati bralce po celi Sloveniji, kot eno od poslanstev te revije trdno zasidrali tudi vzgojo za dobrodelnost in za čut za človeka, ki potrebuje pomoč bližnjega.« S temi besedami je ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore začel homilijo med sveto mašo pred baziliko Marije Pomagaj na Brezjah.

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Uvod v mašo: msgr. Alojzij Cvikl
Pridiga msgr. Stanislava Zoreta

Celotna pridiga msgr. Stanislava Zoreta

Dragi bratje v škofovski in duhovniški službi, dragi diakoni, dragi bogoslovci in ministranti, spoštovane sestre redovnice, predvsem pa želim danes pozdraviti vas, romarje k Mariji Pomagaj, ki ste Jezusovi in naši materi prinesli svoje stiske, trpljenje, bolezen, starost, velikokrat pa tudi osamljenost, v kateri preživljate svoje dneve. Dobrodošli pri Mariji, dobrodošli pri Materi, ki vedno znova z ljubečo naklonjenostjo posluša vsakega posameznika in ga priporoči svojemu Sinu Jezusu, ki je sam zase rekel, da je „prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju“ (Jn 10,10). Svojim molitvam, zahvalam in prošnjam dodajmo tudi vse tiste bolne in ostarele brate in sestre, ki bi želeli biti z nami, pa zaradi zdravja ali kakega drugega razloga ne morejo biti tukaj. Tudi nje izročamo Mariji Pomagaj.

Danes obhajamo jubilejno, 50. romanje bolnikov, invalidov in ostarelih na Brezje. Ob tem prazničnem romanju se želim zahvaliti vsem tistim, ki so kmalu potem, ko je revija Ognjišče prerasla Farno ognjišče in začela nagovarjati bralce po celi Sloveniji, kot eno od poslanstev te revije trdno zasidrali tudi vzgojo za dobrodelnost in za čut za človeka, ki potrebuje pomoč bližnjega. Prva romanja so bila pravi podvig organizacije, neutrudnega garanja prostovoljcev, pa tudi velikega zaupanja v Boga in ganljive hvaležnosti bolnih in ostarelih. Vsekakor je prav, da ob tej priložnosti reviji Ognjišče, uredniku Francu Boletu, letošnjemu biseromašniku, in vsem ljudem, ki so bili povezani z njim in so bili nepogrešljivi pri izvedbi vsakoletnega romanja, izrečemo veliko zahvalo in priznanje.

Zahvaljujem se tudi vsem tistim, ki so v preteklih dnevih in predvsem danes podarili svoj čas in pripravljenost, da naši romarji ne bi ničesar pogrešali. Čeprav je sveta maša za bolnike in invalide osrednji dogodek romanja, bi to ne bilo mogoče, če ne bi bilo toliko tihih in požrtvovalnih sodelavcev, ki skrbijo, da vse poteka mirno in da nihče ni prepuščen sam sebi. Prav ti sodelavci poskrbijo, da se vsak romar na Brezjah počuti sprejet in dobrodošel. Zato hvala vam, dragi skavti, dragi malteški vitezi, mladi, dragi sodelavci Karitas, ki letos še posebej pomagate pri pripravi tega romanja. Hvaležen sem tudi medicinskemu in strokovnemu osebju. Brez vas bi se nad organizatorje zgrnilo veliko več skrbi.

Pred Gospoda pa danes po Mariji Pomagaj posebej polagam vse domače naših bolnih in ostarelih bratov in sester. Če že bolnike obiskovati spada med telesna dela usmiljenja, koliko večje delo usmiljenja je bolnike negovati in zanje skrbeti iz dneva v dan. Prosim vas, da vedno znova pomislite na dva svetopisemska stavka. Najprej na Jezusovo besedo, kjer nas spodbuja, naj vse, kar hočemo, da bi ljudje storili nam, storimo tudi mi njim (prim. Mt 7,12). Svoje želje in pričakovanja vsak izmed nas dobro pozna. Nič drugačnih želja in pričakovanj nimajo naši bolni in ostareli očetje, mame, sorodniki, prijatelji, le da v njih poleg vseh drugih želja neprestano gori želja, da bi bolezen bila znosna in da bi skrb in nega bili ljubeči. Drugi stavek, na katerega naj bi mislili vsi, ki delajo s pomoči potrebnimi ljudmi, pa je beseda modrega Siraha: „ Otrok, zavzemi se za očeta na njegova stara leta, nikar mu v njegovem življenju ne povzročaj gorja. Čeprav mu pamet peša, bodi prizanesljiv, ne zaničuj ga, čeprav si na višku svoje moči, zakaj usmiljenje do očeta ne bo pozabljeno, marveč se ti bo vračunalo v spravo za grehe; na dan tvoje stiske se te bo Gospod spomnil, kakor slana ob lepem vremenu, tako se bodo stopili tvoji grehi. Kdor zapusti očeta, je kakor bogokletnik, kdor jezi svojo mater, je preklet od Gospoda“ (Sir 3,12-16). Vse, ki delate z bolniki in ostarelimi, prosim, da bi bilo vsako dejanje nege in skrbi zanje polno spoštovanja do njih, do njihove starosti, do njihovih ostarelih teles in do njihovih pojemajočih moči. „Organizacijska inteligenca in dobrodelnost zahtevata spoštovanje dostojanstva bolnega, ki mora biti nenehno v središču procesa zdravljenja. Takšen bi moral biti tudi pristop kristjanov, ki delajo v javnih strukturah in so po svojem služenju poklicani k zglednemu pričevanju za evangelij,“ je zapisal papež Frančišek v letošnjem pismu za svetovni dan bolnikov.

Danes žal živimo v miselnem okolju, ki je polno lepih besed o človekovih pravicah, o človekovem dostojanstvu, o skrbi in odgovornosti za nemočne in ranljive skupine v družbi. Ob vseh teh lepo zvenečih besedah pa se vedno večkrat dogaja, da pravico do življenja od spočetja do naravne smrti poteptamo s tako imenovano pravico do izbire in pravico do „dostojanstvene smrti“. Prijatelji v današnjem evangeljskem odlomku so odstranili ovire, ki so jim preprečevali, da bi hromega prinesli pred Jezusa. Ker je bilo za to potrebno odkriti streho, so odkrili streho. Odstranjevali so ovire in jim na kraj pameti ni prišlo, da bi odstranili bolnika. Kako močno v takšno miselnost doni Jezusova beseda v priliki o poslednji sodbi: „Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili“ (Mt 25,40).

Ko smo se zahvalili vsem, ki pomagajo bolnikom in ostarelim, je prav, da se ob tem jubilejnem romanju vsi skupaj zahvalimo tudi bolnim in ostarelim samim. Običajno mislimo, da oni potrebujejo našo pomoč, mi pa smo tisti, ki jim to pomoč nudimo in nam morajo biti za to nenehno hvaležni. V resnici tako tudi je, potrebujejo našo pomoč in so hvaležni zanjo, čeprav morda ne vedno na tak način, kakor bi si mi želeli. Po drugi strani pa se moramo tudi zavedati, da prav tako tudi mi potrebujemo nje, njihovo nemoč in slabotnost. Kaj nas namreč počlovečuje? Naša sposobnost dosegati rekorde? Naše osvajanje vesolja? Naša tehnična in tehnološka odkritja? Naša mladostna moč in naše zdravje? Ali pa morda bližina človeka, ki je v potrebi in stiski, v prsih pa imam dovolj čuteče srce, da to potrebo opazim in nanjo odgovorim. Vsi znanstveni, tehnični in tehnološki dosežki nas ne bodo naredili bolj ljudi. Vedno bolj počlovečen postajaš samo tako, da se ustaviš ob človeku in da si pripravljen in sposoben tudi v bolnem telesu, v telesu, ki se mu življenje izteka, v nemočnem in ostarelem telesu videti človeka in ga spoštovati, ga objeti z dostojanstvom in sočutjem. Zato, dragi bolni in ostareli bratje in sestre, hvala vam, da nam omogočate, da ob vas postajamo vedno bolj vaši sinovi in hčere, vedno bolj vaši bratje in sestre, da ob vas postajamo vedno bolj ljudje, upodobljeni po Jezusovem srcu, ki nas vse sprejema v svojo brezmejno ljubezen.

Danes želimo posebej jasno slišati besede, ki jih je ljudstvu povedal prerok Izaija: „Okrepite utrujene roke, utrdite klecava kolena. Recite njim, ki so plahega srca: 'Bodite močni, nikar se ne bojte! Glejte, vaš Bog! On prihaja, da vas reši!'“ V Jezusu Kristusu je Bog svojo obljubo dokončno izpolnil. Prišel je, da nas reši. In koga je prišel reševat. „Sin človekov je prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno“ (Lk 19,10). „Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike“ (Mr 2,17). Prihaja zaradi nas, takšnih, kakršni smo, da bi nas rešil.

Čudovit način njegovega reševanja je molitev. Apostol Jakob nas spodbuja, naj molimo, če kdo med nami trpi. Molitev, dragi trpeči bratje in sestre, je tista skrivnostna povezanost, v kateri se uresničuje tako težko razumljiva beseda apostola Pavla v Pismu Kološanom, kjer pravi: „Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev“ (Kol 1,24). V molitvi Jezus objame vaše sklenjene roke in vaše srce in vaše bolečine in trpljenje pridruži svojim bolečinam in trpljenju v prid Cerkve in vsega sveta. V zaupni molitvi se bolezen in starost nista več čakanje konca, ampak postaneta daritev tega, kar imam, daritev nemoči in preizkušnje za življenje sveta. Saj tudi Jezus ni ravnal drugače. Občudujemo ga v njegovih čudežih. Odrešil pa nas je v nemoči, ko je bil pribit na križ in je v molitvi k Očetu trpel zadnje ure svojega zemeljskega življenja. Molitev potrebujejo tudi vsi, ki delajo z bolniki, zlasti najbližji. Ob bolnem človeku smo velikokrat tako zelo nemočni. Radi bi mu pomagali, radi bi mu olajšali bolečine. Radi bi mu povedali tolažilne besede. Radi bi toliko stvari, pa pogosto ne moremo storiti nič drugega, kot biti blizu in ljubiti. Zato ne pozabimo Jakobove spodbude: „Če kdo med vami trpi, naj moli.“

Najmočnejša molitev, ki nam jo je Jezus podaril za čas bolezni in preizkušnje, pa je zakrament bolniškega maziljenja. Čudno, da nas je tega zakramenta tolikokrat strah. V nas se je zakoreninila zmota, da je to zakrament za umirajoče. Zato se pogosto dogaja, da bolnik reče, da še ni tako hudo, da bi moral prejeti zakrament bolniškega maziljenja. Pa tudi domači so velikokrat nenavadno obzirni, kadar gre za zakrament bolniškega maziljenja, saj duhovnika ne pokličejo k bolnikovi postelji, dokler je ta še pri polni zavesti. Strah jih je, da bi duhovnik bolnika vznemiril, da bi se ga prestrašil. Strah jih je, da bi ob duhovniku pomislil, da se njegove ure iztekajo. In v tem strahu potem pokličejo duhovnika, ko bolnik izgubi zavest, ali pa celo šele potem, ko bolnik že umre. V tem primeru bolniško maziljenje res ne more pomagati k zdravju, saj je mrtve obujal samo Jezus, pa še to samo nekatere.

Pri zakramentu bolniškega maziljenja gre za čudovite besede, za zakramentalno molitev, s katero prosimo: „Po tem svetem maziljenju in svojem dobrotnem usmiljenju naj ti Gospod pomaga z milostjo Svetega Duha. Odpusti naj ti grehe, te reši in milostno poživi.“ Prosimo za pomoč, za odpuščanje, za rešitev, za poživitev. Nerazumljivo je zato, da Boga nadlegujemo z vsemi mogočimi prošnjami za zdravje, nočemo pa sprejeti njegove najodličnejše pomoči, ki nam jo daje v bolezni – namreč zakramenta bolniškega maziljenja. Tudi pri tej sveti maši bomo vsem, ki bodo to želeli, podelili ta zakrament ozdravljanja in prosili Gospoda, naj jim pomaga z milostjo Svetega Duha.

Dragi bratje in sestre, s papežem Frančiškom v pismu za dan bolnikov Mariji Pomagaj, „Materi nežnosti, izročamo vse bolne, tako na telesu kot na duši, da bi jim pomagala ohranjati upanje. Prosimo jo tudi za pomoč, da bi lahko sprejemali bolne brate in sestre. Naj nas molitve k Božji Materi združijo v nenehni prošnji, da bi vsi člani Cerkve z ljubeznijo živeli poklicanost služiti življenju in zdravju. Naj pomaga bolnim, da bi svoje trpljenje živeli v občestvu z Gospodom Jezusom, in podpira vse tiste, ki skrbijo zanje.“ Amen.

Photogallery

Fotografije z Brezij
16 junij 2018, 11:18