Msgr. Alojzij Cvikl predstavil prizadevanja Držečnika kot škofa

P. Ivan Herceg DJ - Vatikan

Držečnikova prizadevanja

Zbrali smo se v njegovi stolnici, za prenovo katere si je prizadeval. Veliko je stvari za katere si je prizadeval. Tako smo mu lahko hvaležni, da je ustanovil Slomškovo dijaško semenišče, gradil bogoslovno semenišče. Podobno kot škof Slomšek je tudi on bil  v prvi vrsti zavzet pastoralni delavec. Nocoj želim z vami razmišljati o škofu Maksimilijanu kot o človeku, ki se je zavzemal za versko obnovo mariborske škofije, sedaj metropolije. Kot koncilski škof je vseskozi aktivno in dejavno sodeloval na II. Vat. koncilu. Po koncilu pa se je z vsem srcem posvečal pokoncilski prenovi. Rad bi podčrtal nekaj področij, ki so še kako aktualna tudi danes.

Prizadevanje za osebno vero vernikov

Prva stvar za katero se je škof Maksimilijan zavzemal je bila , da bi naši verniki prišli do osebne vere. Škof ugotavlja, da pri mnogih vernikih vera sloni zgolj na tradiciji. Osebna vera pa je tista, ki se hrani ob Božji besedi in iz evharistije, torej iz nedeljske sv. maše. Škof pravi, da se vsak posameznik mora sam odločiti za vero in doživeti, da je vera dar, ki ga Bog daje vsakemu človeku, s tem darom pa mora človek sodelovati.

Druga ugotovitev škofa Maksimilijana je, da je vera dostikrat samo nek formalizem in zunanjost, ni pa to vera, ki bi jo človek doživljal kot dar in priložnost, kot vero, ki bi ob sv. maši in zakramentih nenehno rastla, se krepila, da bi tako kristjani postajali vedno bolj prežeti s Kristusovo ljubeznijo.

Prizadevanje za družino

Za škofa Maksimilijana je kot zanemarjeno področje apostolata veljala družina. Pravi, da našim ljudem manjka globoko pojmovanje zakramentalnosti družinskega življenja. Škof ugotavlja, da mnogi stopajo v zakon brez prave duhovne priprave, zato je tudi učinkovitost tega zakramenta slaba. Spodbujal je duhovnike k družinskemu apostolatu: tu je mislil na dobro pripravo na zakon, na skrb za mlade zakonce, ustanavljanje zakonskih občestev.

Prenova župnijskih občestev

Škof Maksimilijan si je prizadeval tudi za prenovo naših župnijskih občestev. Pravi, da župnija ne sme biti samo administrativna enota, marveč apostolska in misijonska skupnost. K temu naj bi pripomogli župnijski pastoralni sveti, katerih ustanavljanje je škof zelo spodbujal. Če bo v župniji več sodelovanja vernikov in če bo upoštevana njihova soodgovornost, bo župnija postala apostolsko usmerjena. Skrbela bo za formacijo vernikov, ki bodo potem sposobni svojo vero živeti tudi v družbi. Z drugo besedo, da vere ne bodo živeli samo v krščanskem okolju, ampak tudi v javnem življenju. Škof Maksimilijan govori tudi o tem, da bo to pomagalo vernikom, da ne bodo samo v neki defenzivi, ki je značilna za Cerkev na Slovenskem, ampak bodo imeli pogum, da vero živijo tudi v javnem življenju.

Skrb za duhovnike

Škof Maksimilijan je veliko skrb posvečal duhovnikom. Pravi, da oznanjevalci Besede morajo najprej sami imeti osebno vero v Boga in v Kristusovo odrešilno delo. Le tisti duhovnik je sposoben oznanjati evangelij, ki se v evangelij v molitvi sam redno poglablja in si iskreno prizadeva, da bi iz evangelija res živel in evangelij s svojim življenjem oznanjal naprej.

Kateheza otrok in mladine

Ko škof Maksimilijan govori o katehezi otrok in mladine, pravi da je to potrebno postaviti na trdnejše temelje. Škof ugotavlja, da bo potrebno začeti s katehezami cele družine. Poudarja, da današnja kateheza podaja otroku verski nauk, ki ga otrok v vsej globini ne more sprejeti in ga pozneje zlahka zavrže, to pa tem lažje, ker nima v svojem okolju zgledov živetega krščanstva.

Prenova po II. vatikanskem koncilu

Škof Maksimilijan je bil prepričan, da je prenova nujno potrebna, zavedal pa se je, da bo odvisna predvsem od duhovnikov. Potrebno se je poglabljati v učenje II. vatikanskega koncila, črpati smernice iz koncilskih dokumentov, kajti tako bomo postajali bolj odprti stvarnim potrebam našega časa, se otresli paternalizma in bomo omogočili laikom, da bodo v občestvih neposredni oznanjevalci evangelija v konkretnem vsakdanjem življenju.

Škof v tej pastoralni prenovi vidi tudi pomembno vlogo redovnikov in redovnic, ki v duhu karizme dajejo oporo v duhovni poglobljenosti in so šola ponižnega služenja v Cerkvi.

Škof Maksimilijan je tudi ugotavljal, da je ta pastoralna prenova na nekaterih področjih dobro stekla, drugje pa ne. Sam ugotavlja, da se ta prenova ne sme zaustaviti pri zunanjih oblikah, ampak se mora  dotakniti naših src.

Ko danes tega velikega škofa spominjamo ob 40. letnici njegove smrti, smo lahko Bogu hvaležni, da je podobno, kot njegov predhodnik in vzornik bl. A.M. Slomšek, neutrudno in vneto deloval na vseh področjih in si vseskozi prizadeval za cerkveno prenovo po smernicah II. vat. koncila, včasih pa je smernice nakazal, ali oblikoval kar sam.

Škof Maksimiljan Držečnik se je s svojim delovanjem, idejami, načrti in tudi s svojo duhovno in človeško veličino z velikimi črkami zapisal v zgodovino Mariborsko-Lavantinske škofije in ga lahko primerjamo in postavimo ob bok njegovemu velikemu vzorniku, bl. A. M. Slomšku.

Prepričan sem, da je lahko škof Maksimilijan s svojimi spodbudami in idejami v marsičem tudi danes vsem nam vzor in v spodbudo pri našem iskanju, kako izpeljati pastoralno prenovo v tem našem času.

Častilec Matere Marije

Škof Držečnik je bil človek globoke vere, zaupanja v Boga, v Božjo previdnost. Bil pa je tudi veliki častilec Nebeške Matere Marije. Po njegovem prizadevanju je prišlo do ponovnega odprtja Marijinega svetišča Na Ptujski Gori. S Prošnjo se je obrnil celo na maršala Tita. Odgovora iz Beograda sicer ni dobil, sprememba se je pa zgodila, ko je okrajni ljudski odbor Ptuj leta 1954 izdal dovoljenje, da se lahko začne zvoniti in tri leta pozneje, da se lahko obnovijo romanja k Mariji zavetnici s plaščem. To je bil za škofa Držečnika veliki dan, ki se je trajno zapisal v njegovo srce.

Častilec bl. Antona Martina Slomška

Škof Držečnik je bil veliki častilec bl. Antona Martina Slomška. Po njegovi zaslugi se je končal škofijski postopek za Slomškovo razglasitev za blaženega in še pred koncilom poslan v Rim. Kako hrepenel je, da bi dočakal dan Slomškove beatifikacije, pa se mu je prej pridružil v nebesih.

Hvaležnost Držečniku

Nocoj se želimo škofu Držečniku zahvaliti za vse kar smo po njem prejeli. V marsičem nam je lahko vzor in vabilo k posnemanju. Nocojšnji spomin pa je lahko tudi vabilo, da se večkrat vračamo k njemu in črpamo iz njegove bogate zakladnice pri iskanju odgovorov na vprašanja, ki danes zahtevajo naš odgovor.

V svoji oporoki je škof Držečnik zapisal: »Lavantinsko- Mariborsko škofijo« izročam v Božje roke, varstvu Matere Božje in priprošnji božjega služabnika A.M. Slomška«.

Verujemo, da je sedaj tudi škof Maksimilijan Držečnik naš priprošnjik  pri Bogu, kot znamenje dobrote in neomajne vere in nas spodbuja in kaže pot, ki nas vodi vedno bliže Bogu in nebeški Materi Mariji, saj ga je Bog poklical k sebi ravno na praznik Fatimske Matere Božje, ko je Marija v prvem prikazovanju pastirčkom naročila naj pobožno molijo rožni venec in jih vprašala, če se hočejo darovati Bogu s tem, da mu bodo radi prinašali žrtve in sprejemali vse trpljenje v spravo za številne grehe, s katerimi ljudje žalijo Boga. Otroci so to izpolnili. Tudi vsak od nas je k temu povabljen. Amen.